Bralka Sanjalka

 S ponovnim poskusom branja knjige, ki je v slovenščini izšla s ponesrečenim naslovom Peklenska pomaranča , sem odlašala vse do zdaj, kljub temu, da gre za klasiko. Pred leti, ko sem jo v roke vzela prvič, me je nasilje odvrnilo že po nekaj straneh. Kasneje se je, verjetno zaradi slabega prvega vtisa, nisem lotila, četudi sem se prebila že čez bolj nasilne knjige (na primer Ameriški psiho) . Ni mi žal, da sem poskusila še enkrat, saj knjiga odpira velike filozofske teme in spodbuja k premisleku. Pravzaprav sem zadovoljna, da je nisem prebrala že v prvem poskusu, saj verjetno ne bi razumela, da se za vso to brutalnostjo prizorov in nerazumljivostjo besedišča, skriva globlja poanta.  Po prebrani knjigi sem si seveda morala ogledati še film v režiji znamenitega Stanelya Kubricka, ki je prav tako postal klasika, in v zapisu bom povedala tudi nekaj o njem. Ampak najprej, knjiga. Moja preobleka, ki jo je navdihnil Alex iz filma A Clockwork Orange Peklenska pomaranča Roman Anthonyja ...

Roman Piknik na robu ceste  (1972) bratov Arkadija in Borisa Strugacki je kultna klasika znanstvene fantastike. To je postal tudi film znamenitega režiserja Andreja Tarkovskega, ki se rahlo naslanja na motive romana, Stalker (1979). Pred časom sem si v sklopu dogodkov Knjigogled v živo, ki jih organizira LUD Literatura, ogledala film, založba pa je prijazno prispevala recenzijski izvod knjige. V tem prispevku bom povedala nekaj o knjigi in nekaj o filmu, ter ju med seboj primerjala. Najprej pa nekaj o dogodku, s katerim se je vse začelo.  Knjigogled v živo Rubriko "knjigogled" redno najdemo v reviji Literatura . V njej so primerjalno obravnavani filmi, ki so nastali po knjižni predlogi. Knjigogled v živo pa gosti Kinoteka, ki je meni osebno ena najbolj prijetnih kinodvoran, tja vedno rada zahajam. Na dogodku smo si ogledali film Stalker, ki je že sam po sebi velik zalogaj, saj od gledalca zahteva veliko mero koncentracije, traja pa skoraj tri ure. Film je resen in obravnava ...

Tokratni zapis je posvečen knjigi, ki se me je res dotaknila. Moj izvod je ves podčrtan in popisan. Med branjem sem se pogosto spomnila na svojega pokojnega dedka, s katerim mi je bilo dano preživeti le kratko obdobje, a takrat sva si bila zelo blizu. Prav zato začenjam z nostalgičnim uvodom, ki ga lahko preskočite, če vas zanima samo knjiga. V refleksiji pa ne grem v potankosti vsake zgodbe, ampak se osredotočam predvsem na razvoj odnosa med dedkom in vnukinjo. Upam, da vas zapis premami in v roke vzamete tole zbirko kratkih zgodb!  Nostalgični uvod  Moj dedek je umrl, ko mu je bilo petinšestdeset. Jaz sem bila takrat stara štiri leta, moja sestra tri dni. Nikoli je ni držal v naročju. Rekel je, da bo za to še čas. O njem ne vem veliko. Predstavljam si, da je bil strog oče in, če gre verjeti moji babici, ne preveč dober mož. Zato pa sklepam, da zabaven prijatelj. Moja mami mi je vedno govorila, da si ni želel biti star. Morda je njegovo srce slutilo neizbežno breme let in se ...

Življenjski update Doma sem. Po štirinajstih dneh potovanja, na katerem sem spoznala veliko novih ljudi. Nekatere izmed njih imam že za prijatelje. Pogrešala jih bom, a z njimi lahko ostanem v stiku na najrazličnejše načine, ki jih omogoča tehnologija. Vrnila pa sem se k prijatelju, ki je bil zaradi moje odsotnosti v velikem stresu. Z njim ne morem komunicirati prek aplikacije. Samo sva skupaj ali narazen, ni vmesne poti.  Rada bi delila z vami poseben trenutek z novim prijateljem in vam povedala nekaj o tem, kaj se je dogajalo z mojim starim zvestim kosmatincem, ko me ni bilo. Nazadnje pa bi z vami rada delila načrte o prihodnosti, ki so se z oddaljenostjo od doma in vsakodnevnih situacij izkristalizirali. To ne bo zapis o knjigah (čeprav sem jih na dopustu kar nekaj kupila, kot lahko vidite na sliki). Če vas še vedno zanima, vabljeni k branju!  Novi prijatelji Včasih se v zgodnjih jutranjih urah, ko vznesenost omamljenosti počasi popušča, uspemo najbolje odpreti drugim. Mord...

Pred vami je zapis o zbirki Loterija in druge zgodbe . V njem povem nekaj o drugih delih Shirley Jackson, ki sem jih brala, nekaj o sami zbirki, podrobneje pa se lotim obnove in kratke analize petih zgodb, ki so mi bile v zbirki najbolj všeč. Vse skupaj je prepleteno z mojimi razmišljanji, za zaključek pa povem še nekaj o avtorici.  Shirley in jaz S Shirley Jackson sem se prvič srečala že leta nazaj. Ko sem na Goodreads iskala ideje za grozljivo branje, me je pritegnila naslovnica njenega romana We Have Allways Lived in the Castle (med pisanjem objave sem ugotovila, da obstaja tudi film po tej knjigi iz leta 2018, ki si ga bom (nujno!) ogledala).  Ta roman mi je približal neko novo vrsto grozljivega in srhljivega, ki je značilna za Shirley Jackson. Gre za neko slutnjo, grožnjo, ki se tiho skriva v ozadju zgodbe in se subtilno pojavlja v določenih besedah ali poudarkih. Bralci smo skozi celoten roman v nelagodju, saj je jasno, da tu nekaj ni prav, a ne znamo pokazati na to, ne ...

Sally in jaz Knjiga, pri kateri nisem mogla počakati na prevod. Želela sem si jo prebrati že takoj, ko je izšla, a sem bila v tistem obdobju nekako preokupirana z drugimi rečmi. Življenjski problemi so se nenehno vsiljevali in brala sem samo tisto, kar sem morala za recenzije. Spomladi pa sem končno lahko zadihala in takoj, ko sem bila v maju prosta, sem se lotila najnovešjega romana Sally Rooney. Spremljam jo že odkar je pri založbi Sanje izšel njen roman Pogovori s prijatelji . Ko zdaj gledam nazaj na to branje se mi zdi, da se me je dotaknil predvsem zato, ker je bil prvi roman tako mlade avtorice, ki sem ga brala, in je tudi naslavljal težave naše generacije, predvsem vse večjo osamljenost kljub številnim možnostim za povezovanje z ljudmi po vsem svetu. V svetu, kjer se vse odvija zelo hitro je težko vzdrževati tesna in pomenljiva razmerja. Meni se zdi, da se vedno težje dogovorim s svojimi prijatelji, ker imamo vsi toliko obveznosti. Včasih sem za druženje enostavno preutrujena. Z...

Roman, ki je letos izšel pri založbi Litera, sem prebrala kar na mah, deloma zato, ker ni obsežen, deloma pa zato, ker je napisan zelo razdrobljeno in malo kaotično (kar morda odseva duševno stanje protagonistke, ki ni nora, ampak postaja nora, ker ji drugi govorijo, da je nora). Bereš in hlastaš po drobcih, ki bi sestavili popolno sliko. Punčica je kriminalka, ampak ne čisto. Vsebuje fantastične elemente in elemente naše sedanje družbene stvarnosti in družbene kritike. Žanrsko bi ga težko zares opredelila. Še najbolj me je spominjal na roman Olge Torkarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (ki mi je bil res noro všeč!).  Avtorico spremljam že nekaj časa. Vem, da je zelo angažirana na področju veganstva, ekologije in feminizma, tako da sem pričakovala, da bo roman združeval te teme, ki so ji blizu. In branje mi je odprlo ogromno vprašanj, ki pa se vsa stekajo k temi sočutja - do soljudi, živali (ali nečloveških živali, kot rada reče avtorica), narave, prihodnjih generacij in nena...