Roman Piknik na robu ceste (1972) bratov Arkadija in Borisa Strugacki je kultna klasika znanstvene fantastike. To je postal tudi film znamenitega režiserja Andreja Tarkovskega, ki se rahlo naslanja na motive romana, Stalker (1979). Pred časom sem si v sklopu dogodkov Knjigogled v živo, ki jih organizira LUD Literatura, ogledala film, založba pa je prijazno prispevala recenzijski izvod knjige. V tem prispevku bom povedala nekaj o knjigi in nekaj o filmu, ter ju med seboj primerjala. Najprej pa nekaj o dogodku, s katerim se je vse začelo.
Knjigogled v živo
Rubriko "knjigogled" redno najdemo v reviji Literatura. V njej so primerjalno obravnavani filmi, ki so nastali po knjižni predlogi. Knjigogled v živo pa gosti Kinoteka, ki je meni osebno ena najbolj prijetnih kinodvoran, tja vedno rada zahajam. Na dogodku smo si ogledali film Stalker, ki je že sam po sebi velik zalogaj, saj od gledalca zahteva veliko mero koncentracije, traja pa skoraj tri ure. Film je resen in obravnava kompleksne filozofske ideje, zato me je prijetno presenetil pogovor, ki se je odvil po projekciji, ki je bil razbremenjen in humoren, a vseeno zelo širok in pronicljiv. Veronika Šoster se je pogovarjala s filmskim kritikom in prevajalcem Igorjem Harbom in ustvarjalcem podcastov Anžetom Tomićem, ki je malo več povedal tudi o videoigrah Stalker. Videoigre se mi zdijo zelo zanimiv pristop v pripovedovanju zgodb, saj te neposredno vključijo, postaneš junak zgodbe in jo s svojimi potezami tudi soustvarjaš. V videoigrah Stalker tako postanemo stalker, nismo samo opazovalci dogajanja, temveč se znajdemo sredi cone, skozi katero se moramo mukoma prebijati. V pogovoru je bila poudarjena predvsem razlika v jasnosti knjige in filma. Knjiga je precej neposredna, v njej je veliko akcije in ideje, ki jih podaja, so dokaj eksplicitne in razumljive. Film, na drugi strani, se odvija počasi, naravnan je mnogo bolj filozofsko in kontemplativno, nekako razširja dimenzije, ki jih je odprla že knjiga. Oziroma, kakor smo ugotovili vsi navzoči v kinodvorani: po ogledu filma ti ni nič jasno, o coni veš še manj, kot si vedel pred tem. Skratka film je čudo, ki si ga je vredno ogledati. Jaz sem vesela, da sem ujela to priložnost v kinoteki. Doma ga verjetno ne bi gledala z isto zbranostjo, saj bi mi oči nenehno pogledovale k telefonu, poleg tega pa sem se v kinodvorani počutila bolje tudi po ogledu filma, saj sem videla, da nisem edina, ki ne ve, kaj točno si je pravzaprav ogledala.
 |
| Na sliki (od leve proti desni): Veronika Šoster, Igor Harb, Anže Tomić |
Piknik na robu ceste
Najprej nekaj o novi, integralni izdaji romana. Prvi slovenski prevod je izšel leta 1983, torej skoraj štirideset let nazaj. Prevod je opravil Drago Bajt, ki ga je za novo izdajo tudi osvežil in upošteval spremembe - prvi prevod je namreč nastal po cenzurirani različici romana, ki je bil prvotno sporen za sovjetski cenzorski aparat. Ni šlo za to, da bi roman kritiziral sovjetski komunistični režim - nasprotno, roman je kritika kapitalizma. Problem je bil, ker sta avtorja kršila načela marksistične estetike predvsem s kletvicami in sočnimi popisi popivanja in pretepanja. To naj bi kvarilo mladino, kateri je bil znanstveno fantastični roman prvotno namenjen. Vse to je podrobno opisuje "Komentar Borisa Natanoviča Strugackega", dodatno pa nam roman osvetlita še "Prevajalčeva opomba" Draga Bajta in pa spremna beseda "Še do smrti ne bom več živel ...", ki jo je prispeval Andrej Blatnik. Vsa spremna besedila si je vredno prebrati, saj prispevajo k razumevanju ne samo romana, ampak tudi časa, v katerem je nastal in ga v zamaskirani podobi odraža. Najbolj pa mi je bila všeč opomba prevajalca, saj v njej najdemo tudi primerjave prejšnjega in novega prevoda. Koliko sočnosti je z osvežitvijo pridobil roman! Samo za pokušnjo, en primer:
Že sem hotel zarenčati nanj. (1983) - Že sem odprl usta, da bi mu preklel boga, dušo, jetra. (2022)
V romanu spoznamo triindvajsetletnega stalkerja Redricka Schuharta "Rusača", ki obiskuje Cono, kraj tako imenovanega obiska, kjer se dogajajo nenavadne in nevarne reči, na primer, gravitacija je na določenih delih močnejša ali šibkejša, kot je na Zemlji običajno. Obiskovalci pa so za seboj pustil tudi mnogo predmetov, ki jih stalkerji, kot je Red, prodajajo na črnem trgu, znanstveniki pa raziskujejo njihove lastnosti in uporabo. Nekateri so uporabljeni kot baterije in poganjajo svet, nekateri predmeti pa so tako nevarni, da ga lahko, če pridejo v napačne roke, dokončno zaustavijo. Življenje s stalkerjem je težko, nevarno in predvsem samotno. Do neke mere postanejo odvisni od cone. Red sprva potrebuje denar, a uspešno poskrbi za to, da bo njegova družina še dolgo priskrbljena, ne da bi moral on za to delati ali hoditi v cono. Jasno je, da se tja odpravlja tudi zaradi želje. Izkušnja cone je po svoje izjemna, opisana pa je takole:
V hipu ga je preplavilo na milijone vonjev, ostrih, sladkih, kovinskih, blagih, nevarnih, nemirnih, velikanskih kot hiše, drobcenih kot delci prahu, grobih kot granitne kocke, finih in zapletenih kot urni mehanizem. Zrak je otrdel, v njem so se pojavili robovi, ploskve, ogli, kot da se je ved prostor napolnil z velikanskimi bodečimi kroglami, spolzkimi piramidami, gigantskimi špičastimi kristali - in skozi vse to se je zdaj moraj prebijati, ko v sanjah ...
In ko si Red predstavlja svoje življenje, če bi opustil stalkerstvo in se zaposlil na inštitutu, pomisli le na sivino:
Vse bo sivo, sivo. Vsak dan, vsak večer, vsako noč sama sivina.
Red ostane stalker tudi po tem ko se poroči z Guto. Ne zmenita se za svarila, da otroci stalkerjev niso ljudje. Rodi se jima hči, Opička, ki je poraščena po celem telesu in se proti koncu romana vse bolj zapira vase, odmika od človeškega sveta.
O stalkerjih in coni se govori marsikaj. Mitološki predmet, ki se nahaja v težko dostopnem drobovju cone, je Zlata krogla, ki naj bi izpolnjevala želje. Za stalkerje je kot sveti gral, mnogi so umrli, ko so jo iskali. Red dobi zemljevid od Mrhovinarja, edinega preživelega stalkerja prve generacije, ki trdi, da si je pri Zlati krogli izprosil, da sta njegova otroka zdrava in lepa, "normalna".
Red se Zlati krogli ne more upreti, čeprav je skeptičen, a mora poskusiti. Kaj je pravzaprav njegov motiv, ni čisto jasno. Morda se želi zgolj prepričati, da Zlata krogla res obstaja, morda želi potrditi njene moči in z njimi spremeniti Opičko, jo približati človeškemu. Morda jo želi uničiti, da njenih moči ne bi mogli izkoristiti. Kakorkoli že, ko mu objekt pride pred obličje, zblazni. In mi ne izvemo nič o Zlati krogli. Lahko, da sploh ne uresničuje želja in zgolj ždi tam, sredi razbitin garaže. Kako si interpretirati roman in njegov odprt konec?
Po mojem je zanimivo pogledati na roman kot na kritiko kapitalizma. Zlata krogla uresničuje želje, tiste, za katere sploh ne veš, da jih imaš. Kot celotni kapitalistični sistem, ki nam želje ustvarja, da si zaželimo in kupimo nekaj, kar sploh nismo vedeli, da si želimo, dokler nismo videli, da nam je na voljo. V tem se nam odkrije, da ljudje vendarle nismo (zgolj in samo) razumska bitja, temveč predvsem bitja potreb in želja. Če Zlata krogla predstavlja kapitalistični sistem, potem Redova izguba razuma lahko reprezentira človeka v tem sistemu, ki je manipuliran na vsakem koraku, ne deluje razumno, a se tega sploh ne zaveda. Roman v ključnem delu, v katerem je razložen tudi naslov (prepuščam, da si to preberete sami, ker je res odlično spisan dialog in vam ne želim pokvariti užitka), prevprašuje prav to domnevno razumskost človeka, ki si jo je tako ali tako pripisal sam.
A to je le ena izmed interpretacij konca. Poglejmo si, kako si ga je interpretiral Tarkovski v filmu Stalker.
Stalker
 |
Byhttps://www.ucalgary.ca/~tstronds/nostalghia.com/TheNews.html,
Fair use, https://en.wikipedia.org/w/index.php?curid=34273437 |
Preden se spustim v vsebino naj povem, kako zelo lep film je Stalker. Prizori so dolgi, kontemplativni, čudovito ujame čustva na obrazih likov, polno pa je tudi prelepih prizorov iz pokrajine. Že zgolj zato je vreden ogleda.
Film se, kot sem že večkrat poudarila, od knjige zelo razlikuje. Dogajalno se opira predvsem na zadnje poglavje knjige, v katerem se Red ponovno odpravi v Cono na lovu za Zlato kroglo, spremlja pa ga Mrhovinarjev sin Arthur. V filmu je Red vodič, ki v Cono pelje melanholičnega Pisatelja, ki je izgubil navdih, in Znanstvenika, ki vse do konca ne izda svojega pravega motiva za obisk Cone. Njihov cilj je Soba, v kateri naj bi se uresničile želje.
Tarkovskijev Stalker je zelo filozofski, samega dogajanja je zelo malo, veliko pa je dialogov in monologov. Pri tem se delno opira na knjigo, jaz sem povezavo videla posebej s predzadnjim poglavjem, ko se znanstvenik Richard H. Noonan, Redov nekdanji sodelavec, pogovarja z Nobelovcem o tem, kaj je pravzaprav razum. To poglavje se mi je zdelo najbolj filozofsko, čeprav je skozi celotno knjigo najti polno izjav, ki nam dajo misliti.
Meni so se iz filma najbolj vtisnili govori Pisatelja. Že takoj, ko je stopil na sceno, mi je bil všeč, saj je govoril, da v tem znanstvenem svetu, kjer je vse do najmanjših molekul razloženo, ni več nobene magije. Ta svet je dolgočasen in ne ponuja navdiha. Spravlja nas v melanholijo. In ravno v tem je nekako tudi poanta filma. Ne gre se toliko za to, ali Soba res izpolnjuje želje ali ne, ampak za to, ali verjamemo, da jih. Vera ima lahko veliko moč in vednost je proti njej pogosto nemočna. Stalker Red verjame, da je vera pozitivna in lahko ljudem izboljša življenja, medtem ko Znantstvenik vidi katastrofične posledice, če bi Soba prišla v roke napačnim ljudem, ki bi jo uporabili za manipuliranje drugih, zato jo želi uničiti.
Red zahteva od Pisatelja in Zanstvenika vero, zaupanje. V Coni se morata prepustiti njegovemu vodstvu in delati kot jima veli. Film tudi od nas, gledalcev, zahteva vero in nas pušča v nevednosti. Je Cona res kraj obiska ali je izmišljotina? So tam res nevarne pasti, ali je to samo prevara? Se v Sobi res uresničujejo želje, ali Red tja vozi naivneže, da jim pobere denar?
Medtem ko se knjiga konča z Arthurjevo smrtjo in Redrickovo izgubo razuma, je konec filma precej drugačen. Red, Pisatelj in Znanstvenik so se varno vrnili iz Cone. Pisatelj in Znanstvenik se zdita nespremenjena, izkušnja zanju ni bila v nobenem smislu posebna ali formativna. Edina razlika je, da imajo zdaj psa, ki jim je sledil iz Cone. Kaj naj bi ta pes simboliziral? To je mene nekako najbolj zanimalo (kako naj me ne bi, kot ljubiteljico psov?) in internet je poln teorij o tem psu. Meni je bila zanimiva ta, da pes predstavlja vero. Prvič se pojavi, ko se Pisatelj in Znanstvenik pregovarjata prav o veri in razumu, Red pa spi na mahu. Na koncu, ko se Pisatelj in Znanstvenik odločita, da v sobo ne bosta vstopila, je jasno, da ne verjameta v njene moči. Red kot stalker v sobo ne sme stopiti. Ampak zanimivo je, da za to, da verjame v njene moči mu jih ni potrebno preveriti na lastni koži. In enako za Pisatelja in Znanstvenika velja, da ne verjameta, čeprav nista preverila, ali jima bo soba izpolnila želje ali ne. Na koncu, v baru, Redrickova žena Guta vpraša moška, če želita vzeti psa domov, češ da jih ima ona že pet. Zavrneta jo - ne sprejmeta vere. Morda teh pet drugih psov simbolizira nejevero drugih ljudi, ki jih je Red peljal v Cono. Na to nam namiguje Redrickovo tarnanje ženi o tem, kako ljudje nimajo več nobenega spoštovanja do Cone, da se ničesar ne bojijo in da niso več sposobni verjeti.
Otvoritveni prizor Stalkerja je spalnica Redrickove družine, osredotočeni pa smo na kozarec, ki se sam od sebe premika proti robu mize. To sem si jaz razlagala s tem, da je mimo vozil vlak. V zadnjem prizoru pa zopet vidimo kozarec, ki se premika. Vanj strmi deklica, hči Stalkerja Reda in Gute. Zdi se nam, kot da ga premika s svojimi mislimi. A nato iz daljave zaslišimo vlak. Verjamemo, da ima deklica posebne sposobnosti, ker je hči stalkerja?
Guta, Dina in Zlata krogla
Nekaj besed bi rada namenila tudi Guti, tako literarni kot filmski, Redrickovi ženi in materi Opičke. V knjigi je vseskozi predstavljena kot izredno močna oseba. Vedela je, kaj pomeni življenje s stalkerjem in da bo njun otrok drugačen. Odblesk te Gute vidimo tudi na koncu filma, ko govori nam, gledalcem, neposredno v kamero. Pove, da je življenje težko, a ga ne bi spremenila. Verjetno me je pri filmu najbolj zmotilo ravno to, da je prikazana tako nekonsistentno. Na začetku filma jo namreč vidimo kot obupano in histerično, ko Redricka moleduje, naj ne hodi v Cono in obžaluje, da se je sploh zapletla z njim. V knjigi Guta ni jokajoča in nesrečna žena, prikazana je veliko bolj polnokrvno in ima neko osebnost, čeprav je njena vloga bolj stranska in jo spoznamo preko Redricka in Richarda Noonana.
 |
| https://screenmusings.org/movie/blu-ray/Stalker/pages/Stalker-117.htm |
Guta je v nekem trenutku postavljena tudi kot nasprotje Mrhovinarjevi hčerki, ki je lepa, na videz popolna, a izpraznjena. Mrhovinar si jo je izprosil v Coni, a bila je prav tako nečloveška, kot Redova Opička, le da se tega ni dalo razbrati že po njenem videzu. Red v knjigi se spominja:
... mislil je, kako je spal z Dino - spal trezen, spal pijan - , in kako je bil vsakič razočaran. Kar ni mogel razumeti: taka lepa ženska, človek bi jo ljubil vse življenje, v resnici pa je bila votla ničla, prevara, mrtva lutka, ne pa ženska.
Je to tudi Zlata krogla? Samo svetleča prevara? Ali je samo možnost za uresničitev želja dovolj, da človeku odpove razum? Po mojem mnenju ni naključje, da o Dini razmišlja ravno takrat, ko se odpravlja po kroglo in se sam pri sebi sprašuje, ali je nasedel Mrhovinarjevi prevari. Redrick ne razume, kaj ga nazadnje tako vleče k Zlati krogli, saj ima v življenju vse, česar bi si lahko želel. Morda razum izgubi prav zaradi te želje po vedno več.
V tem primeru ne želim zavijati v to, kako sta ženski prikazani iz nekega feminističnega vidika, ker mislim, da bi s tem zgrešila tisto, kar je v knjigi (in filmu, v katerem ni ne Mrhovinarja ne njegove hčerke Dine) bistveno. Nenazadnje se mi je zdel roman bratov Strugacki zelo napreden za svoj čas iz več razlogov. Če ne bi vedela, kdaj je nastal, bi mislila, da gre za bolj sodobno zadevo tudi zaradi samega načina pripovedi in jezika. Zanimiv se mi je zdel tudi spodnji citat, ki jasno kaže, da se avtorja zavedata tudi vprašanja žensk v umetnosti:
Ja, seveda, Frankenstein. Gospa Shelly. Pesnikova žena. Ali hči.
To z mero ironije reče Nobelovec v pogovoru z Richardom Noonanom. In bralci to jasno zaznamo. Merry Shelly ni bila samo hči in žena pesnika, temveč je bila tudi sama avtorica. In zanimivo je, da je to omenjeno ravno v kontekstu avtonomije in avtonomnega življenja. Posledica Obiska je v knjig tudi to, da so začeli mrtveci vstajati iz grobov in vprašanje je, ali tem živim mrtvecem priznati avtonomijo. Ironično, saj avtonomija ni priznana niti vsem živečim.
Zaključek
Konec naj bo kratek in jedrnat, saj menim, da sem se že dovolj razpisala. Kakorkoli že, pa vam toplo priporočam tako branje Piknika na robu ceste kot ogled filma Stalker, saj sta vsak zase samostojni umetnini, vredni našega časa in premisleka.
Komentarji
Objavite komentar