Tokratni zapis je posvečen knjigi, ki se me je res dotaknila. Moj izvod je ves podčrtan in popisan. Med branjem sem se pogosto spomnila na svojega pokojnega dedka, s katerim mi je bilo dano preživeti le kratko obdobje, a takrat sva si bila zelo blizu. Prav zato začenjam z nostalgičnim uvodom, ki ga lahko preskočite, če vas zanima samo knjiga. V refleksiji pa ne grem v potankosti vsake zgodbe, ampak se osredotočam predvsem na razvoj odnosa med dedkom in vnukinjo. Upam, da vas zapis premami in v roke vzamete tole zbirko kratkih zgodb!
Nostalgični uvod
Moj dedek je umrl, ko mu je bilo petinšestdeset. Jaz sem bila takrat stara štiri leta, moja sestra tri dni. Nikoli je ni držal v naročju. Rekel je, da bo za to še čas. O njem ne vem veliko. Predstavljam si, da je bil strog oče in, če gre verjeti moji babici, ne preveč dober mož. Zato pa sklepam, da zabaven prijatelj. Moja mami mi je vedno govorila, da si ni želel biti star. Morda je njegovo srce slutilo neizbežno breme let in se raje vdalo, kot da bi ga vztrajno prenašalo. Ob branju zbirke kratkih zgodb Vesne Lemaić sem pogosto pomislila nanj. Že na začetku, ko dedek z nekakšnim razočaranjem sprejme dejstvo, da se bo njegovemu sinu rodila hči in ne sin, sem si v misli priklicala besede, ki jih je, kot mi je povedala moja mami, izrekel ata Tine, ko je izvedel, da bom punčka: "Še ena uscanka bo!". Do takrat je imel štiri vnukinje in enega vnuka. Kljub temu sva bila v kratkem obdobju, ki sva ga preživela skupaj, neločljiva. Kamor je šel, me je vzel s sabo, jaz pa sem mu z veseljem sledila, ali pa se potikala po njegovi mizarski delavnici in ga opazovala, ko je delal. Še danes me nanj najbolj spomni vonj po lesu. A ti spomini nanj so razdrobljeni kot leseni ostružki. Ne vem več, kaj je pravi spomin in kaj je umišljeno. Kako bi se razvijal najin odnos, če bi še živel, se sprašujem. Morda bi šlo podobno, kot v knjigi, ki se ji bom posvetila v nadaljevanju.
O knjigi
Trznil je, odprla je oko je kratkoprozna zbirka, ki pa se bere kot roman. V vsaki zgodbi je izsek iz enega življenjskega obdobja dedka in vnukinje. V prvi zgodbi smo priča vnukinjinemu prihodu na svet, v zadnji, šesti zgodbi, dedkovemu odhodu. Vmes pa spoznavamo dedkovo preteklost, družinsko zgodovino ter vnukinjo, ki je iz deklice odrasla v negotovo mlado žensko. Dedek se v svojih spominih vrača v polpreteklo zgodovino, spominja se vojne in svojega partizanstva, medtem ko se spopada s prehodom v novi svet in življenjem v miru, ki ga zaznamujejo banalne težave v primerjavi z bojem za preživetje, ki ga je spoznal v mladosti. S tem je še poudarjen tudi generacijski prepad med dedkom, ki je moral prehitro odrasti in vnukinjo, ki se v svetu odraslih nikakor ne znajde. Ampak s tem prehitevam, začnimo na začetku.
Ko bivši partizan izve, da bo postal ded, je presrečen, vendar njegovo veselo pričakovanje skali novica, da sin pričakuje deklico. Bodoči dedek pomisli na vse ženske, ki jih pozna in vse njihove nadležne lastnosti. Razmišlja o tem, kakšna ženska bo postala njegova vnukinja. Ne želi si, da bi bila podobna katerikoli od njih. Nazadnje se pomiri in razmišlja:
"Res je bilo, da v bloku ni našel niti ene ženske, v kakršno bi hotel, da bi punčka zrasla. A če je ni bilo med bivšimi partizankami in skojevkami, potemtakem taka ženska, v kakršno bi si želel, da vnukinja odrase, v stvarnosti ni obstajala. In če je samo pomislil, da jo bodo ljudje strogo presojali ... Sam bi moral zmehčati lastne sodbe, zmanjšati pričakovanja."
Ded se nekako omehča in tudi v naslednjih zgodbah je v odnosu do vnukinje prizanesljiv, kljub temu, da je ne razume in da ne dosega njegovih pričakovanj. Vendar pa ji teh "napak" nikoli ne očita in ji je vedno pripravljen pomagati. V njej se bo namreč nadaljeval on sam:
"In deklica, ki se je imela roditi kot njegova vnukinja, ta deklica bo prazen list z njegovim podpisom. V njenem življenju bo dovolj prostora za vse. In čeprav ne bo naredila nič velikega v svetu, se bo skozi njo nekako podvojil, se podaljšal naprej, tudi, ko ga ne bo več."
V drugi zgodbi je vnukinja že majhna deklica, ki poletje preživlja z babico in dedkom. V čas miru se zajedajo novice o vojni na Balkanu. Deklica, še premajhna da bi razumela dogajanje, ne razume, kaj teži dedka, ki se le s težavo navaja na novo stvarnost. Ona pozna samo novi svet, svet miru. Novice o vojni ji ne predstavljajo grožnje. Dedek se razjezi, ko vnukinja bere strip Dylana Doga o živih mrtvecih - "Ne rabiš živih mrtvecev, vojna je."
A nekaterih stvari se ne da zlahka razložiti. Dedek s seboj nosi breme spomina na vojno, ki ga deklica ne pozna. Nekdanji vojak je razburjen ob vsesplošni brezbrižnosti. Ali okolica ne razume resnosti situacije? Kako lahko uživamo na morju, medtem ko divja vojna? Njegovo vedenje pa vnukinjo samo zmede. Premajhna je še. Nazadnje ji pravi, da bo vse še dobro. Kot bi skušal tudi sebe prepričati v to.
V naslednji sliki iz življenja je vnukinja že najstnica, Slovenija, ki si je tako zelo prizadevala za osamosvojitev, se je sedaj priključila Evropski Uniji. Generacijski prepad med dedkom in vnukinjo se vse bolj poglablja. Nastopili so novi časi, mladi imajo nove navade (na primer vegetarijanstvo), prav tako se spreminjajo podobe moškosti in ženskosti. Dedek tako na praznovanju sestrinega rojstnega dne opazuje svojo vnukinjo, ki s kratko pristriženimi lasmi pije pivo, in njenega bratranca, ki poleg nje deluje bolj ženstveno kot ona. Opazuje, a ne reče nič. Počuti se, da pripada samo še luknjam v tem svetu, kjer vse poteka iz obratne smeri, ali z besedami lovca, ki se udeleži zabave:
"ljudje so se začeli obnašati kot živali, teči, sopihati, piti samo vodo in muliti čemaž. Ljubitelji narave so se v zadnjem času namnožili in vsi so dihali in dihali, kot da hočejo posrkati ves gozdni zrak."
Nov način življenja je prinesel novo razumevanje in občutenje narave - ta ne predstavlja dela, kot ga je starejšim generacijam, ki so morali naravo obdelovati, da so si priskrbeli življenjske potrebščine. Narava je postala sredstvo za užitek, oddih, sprostitev. Delo zdaj poteka drugje in drugače. Vsaj za veliko večino ljudi, ki živimo v mestih.
Kljub tem razlikam pa ima dedek vedno prostor za svojo vnukinjo in na koncu zaplešeta.
Vnukinja nato odraste, a ne vstopi v svet odraslih. Službe ne najde in jo je preveč sram, da bi to priznala dedku, zato mu laže, se pretvarja, da je našla dobro zaposlitev, medtem ko v resnici služi z zvijačo - izganja duhove. Oba sta v obdobju, ko izgubljata prijatelje - dedkovi umirajo, vnukinjini pa odhajajo v tujino in se vse bolj oddaljujejo. V tej zgodbi z naslovom Služba, četrti po vrsti, se najbolj pokažejo težave, ki pestijo mojo generacijo: dolga pot do izobrazbe, prve zaposlitve in osamosvojitve, iskanje boljših priložnosti v tujini, stanovanjska problematika. In največji problem: izguba smisla.
"Smisel ji je bil nedostopen, če je že bil, je bil tam, nikjer, v neobstoju."
Dedek je izgubil smisel, ko je po vojni, po tem, ko se je boril za življenje, prevladala banalnost vseh problemov, ki jih ima človek v obdobju miru. Vnukinja smisla sploh nikdar ni našla:
"V svetu ni bilo smisla. Hraniti se zaradi tiranije želodca in obstajati brez razloga."
Sliši se precej pesimistično. A vnukinja ima deda, ki se ga oklene in on, njegovo življenje, njegova preteklost, nekako postanejo njen vir smisla.
"Kaj narediš v življenju, če nisi ravno Nikola Tesla? ... Če nisi bil Nikola Tesla, je bilo dobro, da imaše deda."
Dedek vnukinji ne pomaga samo materialno, ampak postane njena opora, njen junak. V svoji glavi si ustvari skorajda mitološko predstavo o njem. In v naslednji zgodbi išče njegov izvor.
Obišče vas, ki to več ni, v kateri se je dedek rodil. Tam več nihče ne živi, tudi cesta, ki je vodila do tja, je že zaraščena. V ozadju odmeva spomin na balkanski konflikt, ki pa vnukinje ne zadeva. Ona želi najti hišo, v kateri se je rodil in odraščal njen dedek. On si ostankov vasi ni želel ogledati. Rajši bo ohranil spomin na vas, kot je bila. Vnukinja pa brez spominov nanjo želi preko ruševin vzpostaviti vez s preteklostjo, z družino, ki je ni več. Vendar pa to odkrivanje prinese tudi temačne družinske skrivnosti, o katerih je odrasle slišala le šepetati, nanje namigovati. Ampak vsaka nova stvar, ki jo izve o dedku, njegovi družini in preteklosti, se vpiše v mit o njem.
V zadnji zgodbi je dedek že sprejel svojo starost, bolezen, šibkost in prihajajočo smrt. Vnukinja pa ta dejstva odriva, želi ga izpuliti iz starosti, tudi s tem, da nenehno obuja njegovo junaško partizansko mladost, ki predstavlja del njenega mita o dedku junaku. Dedek se mora iztrgati njenemu primežu. Še vedno je ne razume in zdi se mu, da je nekaj narobe z njo, da se rada druži z njim, s starcem. Njegova vnukinja, zanikovalka smrti, nazadnje res predstavlja njegov podaljšek, ki bo za njim ostal tudi po smrti. Če se spomnimo na citat iz prve zgodbe, v katerem pravi, da se bo v njej podvojil, lahko rečemo, da nazadnje se. Vendar ta dvojnik, ki ga vnukinja ustvari, ni popolna kopija - je izboljšana verzija, je mit. S tem ni zadovoljen, zdi se mu, kot da je bilo njegovo življenje ukradeno. A nazadnje se more s tem, kar se bo dogajalo z njegovim življenjem po smrti, sprijazniti. Če si želi odrešitve mora izpustiti vajeti in jih prepustiti vnukinji, prihodnji generaciji.
"Napočilo bo jutro. Tudi po smrti ne bo konec. Vnukinja je bila njegov najbolj oddaljeni del telesa, ostanek njega samega. Ostal bo samosvoj otok za prihodnje čase."
Zaključna refleksija
Ko sem prebrala zadnjo zgodbo, ki se me je še posebej dotaknila, sem pomislila, da je morda dobro, da moj dedek ni doživel vseh teh tegob visoke starosti, da ni postal zagrenjen starec, ki si želi le še smrti. Ker bi verjetno, tudi jaz, kot vnukinja v zbirki, postala njena zanikovalka in bi ata želela na vsak način obdržati zase. Če bi seveda on pred tem sprejel mene z vsemi mojimi napakami, neumnimi odločitvami in slabimi izbirami najstniških let. Če bi, kot praktični tip človeka, razumel mojo ljubezen do filozofije in literature. Zdi se mi, da sem tudi sama skozi leta ustvarila mite okrog dedka in babice, ki sta me že zapustila. Kaj pa drugega narediš z vsemi luknjami, ki jih je potrebno zapolniti, ko ugotoviš, kako malo pravzaprav veš o človeku, ki ti je pomenil tako veliko?
Komentarji
Objavite komentar