Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe

Pred vami je zapis o zbirki Loterija in druge zgodbe. V njem povem nekaj o drugih delih Shirley Jackson, ki sem jih brala, nekaj o sami zbirki, podrobneje pa se lotim obnove in kratke analize petih zgodb, ki so mi bile v zbirki najbolj všeč. Vse skupaj je prepleteno z mojimi razmišljanji, za zaključek pa povem še nekaj o avtorici. 

Shirley in jaz

S Shirley Jackson sem se prvič srečala že leta nazaj. Ko sem na Goodreads iskala ideje za grozljivo branje, me je pritegnila naslovnica njenega romana We Have Allways Lived in the Castle (med pisanjem objave sem ugotovila, da obstaja tudi film po tej knjigi iz leta 2018, ki si ga bom (nujno!) ogledala). 

Ta roman mi je približal neko novo vrsto grozljivega in srhljivega, ki je značilna za Shirley Jackson. Gre za neko slutnjo, grožnjo, ki se tiho skriva v ozadju zgodbe in se subtilno pojavlja v določenih besedah ali poudarkih. Bralci smo skozi celoten roman v nelagodju, saj je jasno, da tu nekaj ni prav, a ne znamo pokazati na to, ne znamo locirati izvora tega srhljivega. V romanu spoznamo dve sestri, ki s stricem živita odmaknjeno in samotno življenje. Razlog za to, da starejša od njiju ne zapušča hiša že več let, se nam počasi razkriva skozi namige. Mlajša sestra s svojimi močmi, ki pravi da jih poseduje, varuje starejšo pred vdorom sovražnih meščanov. Avtorica počasi stopnjuje napetost ko se vse bolj razkriva temačna družinska zgodovina. 

V podobnem tempu se odvija tudi roman V hiši na hribu straši, katerega prevod smo dočakali šele leta 2020, kljub temu, da gre za žanrsko klasiko. Izšel je pri založbi LUD Šerpa. Sočasno smo lahko gledali tudi odlično serijo na Netflixu, ki pa se od romana precej oddalji. Meni je bila knjiga brez dvoma bolj všeč kot serija, saj se mi zdi, da je bilo v seriji malo preveč patetike in premalo odprtega prostora za to, da bi bila dejansko grozljiva. Na koncu je vse razloženo skozi prizmo duševnih bolezni, medtem ko Shirley Jackson v romanu ne podaja nobene razlage ali vsaj namiga na to, kako naj si interpretiramo nenavadne dogodke v hiši na hribu. Konec romana tako ni pomirjujoč, kot je konec serije, temveč nas pusti v negotovosti in zamolklem občutku groze. 

Loterija in druge zgodbe

Šele, ko sem prebrala slovenski prevod romana V hiši na hribu straši, sem ugotovila, da to ni edino prevedeno delo avtorice. Pri založbi LUD Literatura je leta 2018 izšla zbirka kratkih zgodb, Loterija in druge zgodbe, ki sem jo seveda morala takoj imeti. 

Vendar pa mi branje ni šlo tako hitro, kot pri omenjenih romanih. Zbirka je razdeljena na pet delov, pri čemer je peti pravzaprav Epilog in vsebuje odlomek iz škotske ljudske balade James Harris, Demonski ljubimec. V preostalih štirih delih pa se zvrstijo kratke zgodbe. Skozi celo zbirko teče jasna rdeča nit in slog Shirley Jackson je nezgrešljiv. Zdelo pa se mi je, da tudi zgodbe v vsakem delu zbirke povezuje skupna tematika. Mislim, da mi je šlo branje bolj počasi ravno zato, ker so se mi zdele zgodbe, kakor so si sledile, preveč podobne druga drugi. Neka raznolikost je prišla šele z začetkom novega dela zbirke. Ampak nič zato, sem jo brala bolj takrat, ko sem začutila, da mi paše malo Shirley in posebnega srha, ki ti ježi kožo ob povsem vsakdanjih situacijah. 

Avtorica se umešča v literarno tradicijo ameriške gotike in je ena njenih najvidnejših predstavnic. Značilno za to strujo je, da se prava grozljivka dogaja v notranjosti oseb, kar pa se odraža na vsesplošnem turobnem ozračju, povsod prisotnem zlu in vdoru nadnaravnih sil. Te zgodbe so pravzaprav odlične psihološke študije junakov, a terjajo pozorno branje. 

Če so vam všeč dela Shirley Jackson ... 

... bi vam priporočala še eno avtorico, prav tako predstavnico ameriške gotike, natančneje južne ameriške gotike, Flannery O'Connor. V prevodu imamo zbirko njenih kratkih zgodb Težko je najti dobrega človeka in druge zgodbe, ki je izšla pri založbi Beletrina leta 2006. 

Izbor najljubših zgodb

Iz vsakega dela zbirke sem izbrala eno zgodbo, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin in bom v nadaljevanju vsako na kratko opisala. Poleg tega bom pisala tudi o naslovni zgodbi Loterija, ki jo najdemo čisto na koncu zbirke. 

1. Po maminem receptu

Ta zgodba se je meni zdela ena najbolj strašljivih, saj govori o ukradeni identiteti, o izgnanstvu iz svojega lastnega življenja. 

David Turner in Marcia sta soseda ter popolni nasprotji drug drugega. David se je leta trudil in si z natančnostjo uredil svoje stanovanje v najudobnejši dom, kar ga je kdaj imel. Tam vlada brezkompromisni red in vse je na svojem mestu. Pri Marci pa vlada kaos. Njeno stanovanje je razmetano, pohištvo in oprema v njem pa sta izbrana naključno. Medtem ko Davidovo življenje poteka v nekem ustaljenem ritmu, je Marcino raztreseno. Zato je David tisti, ki gosti njo, ji pripravlja večerje, saj ona niti ne kuha. David pravzaprav spodbuja Marcio, da bi si uredila stanovanje, a ona pravi, da na to vedno pozabi. Medtem ko večerjata v Davidovem domu, pri Marci nekdo pozvoni ... 

Marcia si nazadnje le uspe urediti dom, a to stori zvito. Svojega gosta, gospoda Harrisa, povabi v Davidovo stanovanje in se obnaša, kot da je njeno. Kot da je ona pripravila večerjo in češnjevo pito. David, nemočen, preveč vljuden, preveč zavezan pravilom, da bi se obrnil proti olikanosti in socialnim konvencijam, zapusti svoje lastno stanovanje in odide v Marcino. Tam začne pospravljati. 

Zgodbo lahko beremo dobesedno, kar je po mojem mnenju še najbolj grozljivo. Na misel pa mi je prišla tudi psihoanalitična interpretacija. Kot je rekel že Freud, je človek tujec v svoji lastni hiši. Zakaj? Ker živimo v iluziji, da imamo vse pod nadzorom in da se odločamo racionalno, medtem ko nam v resnici vlada nezavedno in njegovi impulzi. Tako bi lahko Marcio videli kot nezavedno plat Davida. Glede na to interpretacijo je konec malce bolj optimističen. 

2. Za vami, moj dragi Alphonse

Bolj kot srh in grozo sem ob tej zgodbi začutila nelagodje in tisti občutek, ko ti je nerodno za nekoga drugega. Na trenutke me je tudi nasmejala. Priča pa o globoko zakoreninjenem rasizmu v Ameriki, takem, ki sploh ni nameren, aktiven, ampak se izraža na druge načine, ki se zdijo celo skrbni in prijazni. 

Sin gospe Wilson na kosilo pripelje prijatelja, ki je temnopolt. Gospo Wilson strašno skrbi, da je fant lačen, sprašuje ga, ali ima dovolj oblačil in če potrebuje še kaj za svoje brate in sestre. Gospa Wilson sklepa, da gre za številčno in revno družino. Temnopoltega dečka Boyda ukalupi v stereotip in kar ne sprejme tega, kar ji fanta govorita: Boydov oče je delovodja v tovarni, dobro so situirani, zato mami ni treba hoditi v službo in doma skrbi za otroke, prav tako kot gospa Wilson. Ne more razumeti, da ima Boyd samo eno sestro in da se ta izobražuje za učiteljico. Boyd in njegova družina ne potrebujejo njene pomoči, ona pa tega kar ne more prebaviti. Ko ji dečka še zadnjič povesta, da Boyd ne potrebuje starih oblačil njenega sina, je nad njim razočarana in ga okara, da bi mnogo dečkov, kot je on, z veseljem sprejelo ponujena oblačila. 

Gospa Wilson želi pomagati, a hkrati ne more sprejeti, da temnopolti živijo takšno življenje, kot ona in njena družina. Stereotipi so v njej zakoreninjeni pregloboko in tako zgodba pokaže, kako se rasizem tiho, podtalno ohranja. 

3. Kolokvij

O tej kratki kratki zgodbici bi se pa res lahko razpisala. Odpira temo "ženske norosti", ki se že dolgo vleče skozi zgodovino. Že Aristotel je govoril o histeriji in jo povezal z maternico. To je organ, ki po njegovo podivja, če ne dobi otroka. Ženska norost je vse od antike povezana z žensko pretirano čustvenostjo, ki se postavlja nasproti moškemu razumu. 

Gospa Arnold obišče zdravnika. Pa ne svojega običajnega zdravnika, da ne bi slučajno mož izvedel. Vpraša ga, kako ljudje vejo, da se jim meša. Doktorju pove o svojih občutkih ob hitrem spreminjanju tega sveta. Sprašuje ga, kaj vendar vse te novosti pomenijo, on pa jih začne naštevati definicije besed in pri tem navaja še več novih, kompliciranih besed. Doktor misli, da gospa Arnold ne razume, pravzaprav pa on ne razume njenega vprašanja. Medtem ko se ona počuti izgubljeno in išče nek pomen, smisel, ji on navaja suhoparne definicije in jo prepričuje, da je ona tista, ki je "alienirana od resničnosti". 

Srh me spreleti ob misli, da se človek res lahko postane "nor", če mu drugi to nenehno govorijo. Pogovor o tem, kaj čutimo in kako se počutimo je še danes marsikdaj nezaželena tema. Predstavljam si, da je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je živela Shirley Jackson to precejšnja tabu tema. Tudi družba je bila bolj mizogina. Čustva bodisi zatreš, bodisi si "nor". Gospa Arnold je na nek način res alienirana od resničnosti - od takšne resničnosti, kot jo predstavljata Doktor in njen mož, od resničnosti, ki je striktno racionalna, v kateri se da vse razložiti. Alienirali pa so jo prav tisti, ki ji niso hoteli ali znali prisluhniti. 

4. Steber soli

Pri tej zgodbi pa mi je bil res všeč njen razvojni lok in počasno stopnjevanje, prav mojstrsko je napisana. Od sreče in veselega pričakovanja potovanja v veliko mesto, do počasnega sesuvanja idealizirane podobe hitrega mestnega življenja in nazadnje do sesutja, nezmožnosti življenja v tem tempu. 

Margaret in njen mož Brad imata končno priložnost za oddih v dvoje, brez otrok, v New Yorku, kjer bosta bivala štirinajst dni. Tam bosta lahko obiskovala gledališče, hodila na večerje, raziskovala mesto in se družila s starimi prijatelji. Življenje bo bolj razburljivo kot doma, v majhnem mestecu. A za Margret se podoba New Yorka začne kmalu sesuvati. V veliki družbi ljudi se počuti nevidno in neslišno. Eden od prijateljev na zabavi ji pove, da se je nedaleč stran zgodil umor, nato pa v sosednjem bloku zagori. Ko Margret želi opozoriti prijatelje, nihče ne reagira. Od takrat si vse manj želi stopiti na ulice velikega mesta. Vse se odvija prehitro. Ko z vlakom potujeta na obisk k prijateljem na Long Island razmišlja: "tako je, kot da se vse odvija prehitro, da bi trdne snovi to lahko prenesle, zato pod pritiskom razpadajo".  Tam na plaži Margret uspe najti trenutek miru, preden najde naplavljeno človeško roko. Po tem se zdi, kot da Margaretin notranji čas teče mnogo počasneje od časa mesta, ki se stara tako hitro, da razpada pred njenimi očmi. Ljudje pa tako hitijo, da je v resnici nihče od njih ne more videti. 

Poznam občutek, ki ga ima Margaret. Tudi meni se včasih zdi moje vsakdanje življenje dolgočasno. Želim si neke dogodivščine, nekaj drugačnega, vznemirljivega. Ampak to lahko kmalu postane utrujajoče in naporno. Hiter tempo in bežni odnosi opominjajo na začasnost vsega. Mir zahteva stalnost, pa čeprav zgolj kot iluzijo.

5. Loterija

Naslovna zgodba zbirke jo, na njenem koncu, zaokroža. Kot da se vse zgodbe, njihove teme, stekajo v to. Najbolj očitno izpostavlja tisto, kar je tlelo v ozadju vseh zgodb: banalnost zla*. 

V mestu se pripravljajo na loterijo, starodavni običaj, po večini drugih mest že ukinjen. Preden se začne, spoznavamo prebivalce mesta preko njihovih zabavnih pogovorov. Počasi se zbira živahna množica, otroci se razposajeno igrajo. Mračna slutnja se prikrade le ob negodovanju enega starejših prebivalcev nad nespoštovanjem tradicije. Loterija je vedno bila, zato mora ostati. Tradicija je tako stara, da nihče več ne ve, zakaj jo še obhajajo. Konec pride nenadno, šokira nas s svojo krutostjo, še posebej v primerjavi z začetnim veselim in slovesnim ozračjem. 

Loterija se ukvarja z množično histerijo. Posamezne dele zbirke uvajajo citati iz knjige o čarovništvu Saducismus Triumphatus, ki jo je leta 1681 napisal anglikanski duhovnik Joseph Glanville in v njej skušal dokazati obstoj demonskih bitij, ki se lahko polastijo človeka. Knjiga je nastala v času čarovniških procesov v Salemu - to je eden najbolj znamenitih primerov množične histerije v zgodovini. Ob tem navadni ljudje, ki načeloma nikomur ne želijo škodovati, postanejo zmožni najbolj okrutnih dejanj. Podobno se zgodi v zgodbi Loterija. Prijetni meščani, družinski ljudje, ljubki otroci ... vsi postanejo udeleženci v brutalnem dejanju in nato živijo naprej, kot da se ni nič zgodilo. To je banalnost zla - ljudje so zmožni krutosti in nasilja, hkrati pa so lahko dobri prijatelji, predani starši, prijazni sosedje. Ta zgodba ti res naježi vse dlake! 

Zaključek

Shirley Jackson je bila ena taka posebna gospa, ki pa je pisateljski kolegi in kritiki niso jemali preveč resno. Zdelo se jim je, da gre samo za zdolgočaseno gospodinjo, ki si za razvedrilo piše grozljive zgodbice. Posebej so tudi izpostavljali, da piše samo o ženskih tematikah, saj mnogokrat opisuje prizore domačnega življenja. Verjetno niso začutili tistega podtona, ki ob branju teh zgodb vzbuja neprijeten občutek. Veliko je prisiljenosti, narejene vljudnosti. Ženske v njenih zgodbah mnogokrat iščejo izhod iz monotonosti gospodinjskega dela in neizpolnjujočih razmerij. Prevajalka Tadeja Spruk v spremni besedi zelo dobro opiše zgodovinsko situacijo, v kateri je ustvarjala Shirley Jackson in tako poda kontekst, ki nam dodatno razjasni zgodbe. Šele v zadnjem času je avtorica dobila resnejšo kritično in strokovno obravnavo in ni odpisana zgolj kot žanrska pisateljica. Morda smo zato prevode njenih del dobili tako pozno. Upam, da dobimo še kakšnega. 

*Banalnost zla je koncept, ki ga je v povezavi z drugo svetovno vojno razvila filozofinja Hannah Arendt (Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla). V informacijo, če koga zanima kaj več na to temo.