Bralka Sanjalka

Tokratni zapis je posvečen knjigi, ki se me je res dotaknila. Moj izvod je ves podčrtan in popisan. Med branjem sem se pogosto spomnila na svojega pokojnega dedka, s katerim mi je bilo dano preživeti le kratko obdobje, a takrat sva si bila zelo blizu. Prav zato začenjam z nostalgičnim uvodom, ki ga lahko preskočite, če vas zanima samo knjiga. V refleksiji pa ne grem v potankosti vsake zgodbe, ampak se osredotočam predvsem na razvoj odnosa med dedkom in vnukinjo. Upam, da vas zapis premami in v roke vzamete tole zbirko kratkih zgodb!  Nostalgični uvod  Moj dedek je umrl, ko mu je bilo petinšestdeset. Jaz sem bila takrat stara štiri leta, moja sestra tri dni. Nikoli je ni držal v naročju. Rekel je, da bo za to še čas. O njem ne vem veliko. Predstavljam si, da je bil strog oče in, če gre verjeti moji babici, ne preveč dober mož. Zato pa sklepam, da zabaven prijatelj. Moja mami mi je vedno govorila, da si ni želel biti star. Morda je njegovo srce slutilo neizbežno breme let in se raje vdal