Bralka Sanjalka

Pred vami je zapis o zbirki Loterija in druge zgodbe . V njem povem nekaj o drugih delih Shirley Jackson, ki sem jih brala, nekaj o sami zbirki, podrobneje pa se lotim obnove in kratke analize petih zgodb, ki so mi bile v zbirki najbolj všeč. Vse skupaj je prepleteno z mojimi razmišljanji, za zaključek pa povem še nekaj o avtorici.  Shirley in jaz S Shirley Jackson sem se prvič srečala že leta nazaj. Ko sem na Goodreads iskala ideje za grozljivo branje, me je pritegnila naslovnica njenega romana We Have Allways Lived in the Castle (med pisanjem objave sem ugotovila, da obstaja tudi film po tej knjigi iz leta 2018, ki si ga bom (nujno!) ogledala).  Ta roman mi je približal neko novo vrsto grozljivega in srhljivega, ki je značilna za Shirley Jackson. Gre za neko slutnjo, grožnjo, ki se tiho skriva v ozadju zgodbe in se subtilno pojavlja v določenih besedah ali poudarkih. Bralci smo skozi celoten roman v nelagodju, saj je jasno, da tu nekaj ni prav, a ne znamo pokazati na to, ne znamo loc

Sally in jaz Knjiga, pri kateri nisem mogla počakati na prevod. Želela sem si jo prebrati že takoj, ko je izšla, a sem bila v tistem obdobju nekako preokupirana z drugimi rečmi. Življenjski problemi so se nenehno vsiljevali in brala sem samo tisto, kar sem morala za recenzije. Spomladi pa sem končno lahko zadihala in takoj, ko sem bila v maju prosta, sem se lotila najnovešjega romana Sally Rooney. Spremljam jo že odkar je pri založbi Sanje izšel njen roman Pogovori s prijatelji . Ko zdaj gledam nazaj na to branje se mi zdi, da se me je dotaknil predvsem zato, ker je bil prvi roman tako mlade avtorice, ki sem ga brala, in je tudi naslavljal težave naše generacije, predvsem vse večjo osamljenost kljub številnim možnostim za povezovanje z ljudmi po vsem svetu. V svetu, kjer se vse odvija zelo hitro je težko vzdrževati tesna in pomenljiva razmerja. Meni se zdi, da se vedno težje dogovorim s svojimi prijatelji, ker imamo vsi toliko obveznosti. Včasih sem za druženje enostavno preutrujena. Z