Bralka Sanjalka

 Knjiga Dijane Matković, Zakaj ne pišem , je zelo čustveno nabita, zato me ne čudi, da je požela takšen uspeh - mnogi bralci se s temi občutki lahko poistovetimo. Tudi mene je ob branju prevzel nek zanos in neka jeza zaradi lastne situacije. Iz tega se je rodil prvi del tokratnega zapisa na blogu. Že ko sem ga napisala sem imela občutek, da je preveč čustven in da v njem pravzaprav govorim samo o svoji situaciji ne pa zares o knjigi. Da jamram. Odločila sem se, da ga pustim stati, dokler se čustva ne umirijo in lahko na knjigo pogledam z večje distance. Še vseeno pa besedilo objavljam, ker je ... pristno? In ker verjamem, da moja situacija še zdaleč ni edinstvena. Če bi kdo želel z mano pojamrati na to temo, naj se kar javi. Če pa vam sploh ni do jamranja pa prvi del mirno izpustite.  Mnenje o knjigi sem napisala v drugem delu bloga. Spoiler: ne strinjam se sama s sabo.  * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *  Zakaj

Prepišno uredništvo se odvije vsako leto, ko založba LUD Literatura za nekaj dni odpre svoja vrata in v prostor spusti prepih, ki lahko notri zanese tudi nas. Letos je potekalo med 24. in 27. oktobrom, naslovljeno pa je bilo "Vse je fikcija". Jaz sem se uspela udeležiti dveh dni dogodkov, kjer sem se imela res super, rezultat pa sta tudi dve novi knjigi na mojih knjižnih policah. V tej objavi bom strnila vtise z dogodkov, ki sem jih obiskala.  Pogled v osvetljeno uredništvo LUD Literature.                Kaj je avtofikcija? Vsi dogodki so bili v znamenju avtofikcije. To je žanr, ki združuje avtobiografijo in fikcijo, dve na videz nezdružljivi smeri. Vendar pa se poraja vprašanje, kolikšen del avtobiografije je tudi fikcija, pa čeprav morda nenamerna ampak posledica nezanesljivega spomina, v katerem moramo nekako napolniti vrzeli. Razlika med avtobiografijo in avtofikcijo je, kot jaz vidim, v tem, da se je avtor avtobiografije že našel, njegovo delo pa popisuje dogodke, ki so

 S ponovnim poskusom branja knjige, ki je v slovenščini izšla s ponesrečenim naslovom Peklenska pomaranča , sem odlašala vse do zdaj, kljub temu, da gre za klasiko. Pred leti, ko sem jo v roke vzela prvič, me je nasilje odvrnilo že po nekaj straneh. Kasneje se je, verjetno zaradi slabega prvega vtisa, nisem lotila, četudi sem se prebila že čez bolj nasilne knjige (na primer Ameriški psiho) . Ni mi žal, da sem poskusila še enkrat, saj knjiga odpira velike filozofske teme in spodbuja k premisleku. Pravzaprav sem zadovoljna, da je nisem prebrala že v prvem poskusu, saj verjetno ne bi razumela, da se za vso to brutalnostjo prizorov in nerazumljivostjo besedišča, skriva globlja poanta.  Po prebrani knjigi sem si seveda morala ogledati še film v režiji znamenitega Stanelya Kubricka, ki je prav tako postal klasika, in v zapisu bom povedala tudi nekaj o njem. Ampak najprej, knjiga. Moja preobleka, ki jo je navdihnil Alex iz filma A Clockwork Orange Peklenska pomaranča Roman Anthonyja Burgessa

Roman Piknik na robu ceste  (1972) bratov Arkadija in Borisa Strugacki je kultna klasika znanstvene fantastike. To je postal tudi film znamenitega režiserja Andreja Tarkovskega, ki se rahlo naslanja na motive romana, Stalker (1979). Pred časom sem si v sklopu dogodkov Knjigogled v živo, ki jih organizira LUD Literatura, ogledala film, založba pa je prijazno prispevala recenzijski izvod knjige. V tem prispevku bom povedala nekaj o knjigi in nekaj o filmu, ter ju med seboj primerjala. Najprej pa nekaj o dogodku, s katerim se je vse začelo.  Knjigogled v živo Rubriko "knjigogled" redno najdemo v reviji Literatura . V njej so primerjalno obravnavani filmi, ki so nastali po knjižni predlogi. Knjigogled v živo pa gosti Kinoteka, ki je meni osebno ena najbolj prijetnih kinodvoran, tja vedno rada zahajam. Na dogodku smo si ogledali film Stalker, ki je že sam po sebi velik zalogaj, saj od gledalca zahteva veliko mero koncentracije, traja pa skoraj tri ure. Film je resen in obravnava

Tokratni zapis je posvečen knjigi, ki se me je res dotaknila. Moj izvod je ves podčrtan in popisan. Med branjem sem se pogosto spomnila na svojega pokojnega dedka, s katerim mi je bilo dano preživeti le kratko obdobje, a takrat sva si bila zelo blizu. Prav zato začenjam z nostalgičnim uvodom, ki ga lahko preskočite, če vas zanima samo knjiga. V refleksiji pa ne grem v potankosti vsake zgodbe, ampak se osredotočam predvsem na razvoj odnosa med dedkom in vnukinjo. Upam, da vas zapis premami in v roke vzamete tole zbirko kratkih zgodb!  Nostalgični uvod  Moj dedek je umrl, ko mu je bilo petinšestdeset. Jaz sem bila takrat stara štiri leta, moja sestra tri dni. Nikoli je ni držal v naročju. Rekel je, da bo za to še čas. O njem ne vem veliko. Predstavljam si, da je bil strog oče in, če gre verjeti moji babici, ne preveč dober mož. Zato pa sklepam, da zabaven prijatelj. Moja mami mi je vedno govorila, da si ni želel biti star. Morda je njegovo srce slutilo neizbežno breme let in se raje vdal

Življenjski update Doma sem. Po štirinajstih dneh potovanja, na katerem sem spoznala veliko novih ljudi. Nekatere izmed njih imam že za prijatelje. Pogrešala jih bom, a z njimi lahko ostanem v stiku na najrazličnejše načine, ki jih omogoča tehnologija. Vrnila pa sem se k prijatelju, ki je bil zaradi moje odsotnosti v velikem stresu. Z njim ne morem komunicirati prek aplikacije. Samo sva skupaj ali narazen, ni vmesne poti.  Rada bi delila z vami poseben trenutek z novim prijateljem in vam povedala nekaj o tem, kaj se je dogajalo z mojim starim zvestim kosmatincem, ko me ni bilo. Nazadnje pa bi z vami rada delila načrte o prihodnosti, ki so se z oddaljenostjo od doma in vsakodnevnih situacij izkristalizirali. To ne bo zapis o knjigah (čeprav sem jih na dopustu kar nekaj kupila, kot lahko vidite na sliki). Če vas še vedno zanima, vabljeni k branju!  Novi prijatelji Včasih se v zgodnjih jutranjih urah, ko vznesenost omamljenosti počasi popušča, uspemo najbolje odpreti drugim. Morda je to z