Sally Rooney : Beautiful World Where Are You. Refleksija.

Sally in jaz

Knjiga, pri kateri nisem mogla počakati na prevod. Želela sem si jo prebrati že takoj, ko je izšla, a sem bila v tistem obdobju nekako preokupirana z drugimi rečmi. Življenjski problemi so se nenehno vsiljevali in brala sem samo tisto, kar sem morala za recenzije. Spomladi pa sem končno lahko zadihala in takoj, ko sem bila v maju prosta, sem se lotila najnovešjega romana Sally Rooney. Spremljam jo že odkar je pri založbi Sanje izšel njen roman Pogovori s prijatelji. Ko zdaj gledam nazaj na to branje se mi zdi, da se me je dotaknil predvsem zato, ker je bil prvi roman tako mlade avtorice, ki sem ga brala, in je tudi naslavljal težave naše generacije, predvsem vse večjo osamljenost kljub številnim možnostim za povezovanje z ljudmi po vsem svetu. V svetu, kjer se vse odvija zelo hitro je težko vzdrževati tesna in pomenljiva razmerja. Meni se zdi, da se vedno težje dogovorim s svojimi prijatelji, ker imamo vsi toliko obveznosti. Včasih sem za druženje enostavno preutrujena. Za vzdrževanje stikov pa je potrebno nekaj truda. Vsake toliko časa dvigniti telefon in poklicati, pa čeprav kar tako. Jaz se moram še vedno prepričevati, da naredim ta korak, saj se mi zdi, da bom s klicem človeka na drugi strani zmotila. Moram reči, da sem jaz takih klicev vedno vesela, zakaj drugi ne bi bili? 

Malo sem zašla, ampak kakor koli, tudi njen naslednji roman, Normalni ljudje, sem pograbila in ga na mah prebrala, ko je izšel prevod pri Mladinski knjigi. V njem imamo podobno težavno razmerje kot v prvem romanu in podobno je konec odprt, nedoločen. Spomnim se, da sta me oba romana na koncu pustila žalostno in deziluzirano nad zmožnostjo obstoja neke trajne veze, nad tem, kar sem si sama vedno želelela. Zato sem se v branje romana Beautiful World Where Are You spustila tudi previdno, nisem si namreč želela tega "knjižnjega mačka". Ko sem bila že tik pred razpletom sem knjigo odložila, čeprav bi jo lahko končala še isti večer, a sem se bala, da bo večer potem uničen. Moj fant se mi je smejal, ko sem mu to razložila. Zaključka sem se lotila zjutraj, ko sem imela prost dan, da bi lahko potem knjigo v miru prebolevala. Malo dramatično, vem. In nazadnje, se je izkazalo, tudi nepotrebno. 

Beautiful World Where Are You

Konec tega romana me je presenetil, sploh v primerjavi s koncema njenih prvih dveh romanov. Rekla bi, da je celosten, optimističen, topel. Pričara sliko, ki se zdi vedno bolj nemogoča. Dva srečna para: prvi dolgoletna prijatelja, že dolgo zaljubljena drug v dugega, a preveč plašna; drugi pa posameznika, ki se komaj spoznavata in živita zelo različni življenji, pisateljica in delavec v skladišču. 

V ospredju romana sta dve prijateljici, Alice in Eileen, ki sta se spoznali med študijem angleščine. Medtem ko je Alice postala svetovno znana pisateljica, Eileen dela za majhno literarno revijo in se počuti, da je v življenju obtičala. Alice pa kljub svojim uspehom ni bolj srečna od nje. Poglavja o njunih življenjih se izmenjujejo z njunimi dopisovanji, v katerih razmišljata o samih velikih temah in perečih vprašanjih. Le na koncu pridata nekaj malega o sebi, o tem kaj počneta in s kom se videvata. Oddaljeni sta si, in šele, ko se ponovno spet snideta, med njima vzniknejo pristi občutki, ki pa niso samo lepi in priejtni. 

Težavno pa ni samo razmerje, ki ga imata druga z drugo, temveč tudi razmerja, ki jih imata z moškimi. Alice se v želji pred umikom iz sveta preseli v majhno mastece in tam prek aplikacije Tinder spozna Felixa. Dinamika med njima je zanimiva, saj se jasno pokaže, kako njun položaj v družbi vpliva na njuno razmerje. Felix, ki opravlja naporno in malo plačano delo v skladišču, očitno goji tudi zamere do Alice, ki lahko živi lagodno življenje in se preživlja s tem, kar rada počne, torej s pisanjem. Eileen pa je že od najstniških let zaljubljena v starejšega Simona, nekdanjega soseda, s katerim sta postala tesna prijatelja in se zapletla tudi v kratke romance. A kljub medsebojni nakolonjenosti med njima sta raje poskušala z drugimi ljudmi. Bala sta se, da bo romantično razmerje med njima ustvarilo razpoke, ki jih več ne bo mogoče popraviti. 

Iz strahu pred "srcozlomom" in bolečino razhoda so premislili vse možne scenarije: "Kaj pa če ...?", vse razen tega "Kaj pa če se izide, kaj pa če bo dobro?". In zato, da so se na koncu odločili za zvezo, je bilo po mojem mnenju, potrebno veliko zaupanja. 

Sally Rooney je zame ena tistih pisateljic, pri kateri lahko na vsaki strani najdem nekaj, kar bi si izpisala, podčrtala, nekaj, kar se me dotakne in nekaj, kar mi je pravzaprav poznano. Njen poetičen slog mi odgovarja in mislim, da ji je tudi v tem romanu uspelo preko dialogov ustvariti zanimive, večplastne like in zelo življenjske dinamike med njimi. Skratka, roman mi je bil zelo všeč, mogoče predvsem zaradi konca, ki je bil zame presenečenje in kot topel objem. 

Kje je krasni svet?

Ta konec mi je ponovno dal misliti o nečem, s čimer sem se pred časom precej spopadala. Sploh sem imela neko krizo, ko sem zaključila študij in nisem vedela, kaj bo z mojim življenjem. Pred tem je vedno bilo jasno: še en letnik študija. Kaj pa zdaj? Poleg tega sem imela občutek, da bi morala pri teh letih pa že doseči nekaj več, biti nekaj več, imeti nekaj več ... ne vem kaj. Zato sem se mogoče najbolj poistovetila z Eileen. Prevevalo me je neko nesplošno nezadovoljstvo nad samo sabo, nad svojim življenjem. Čeprav sem magistrirala, prijavila temo še za en magisterij, kamlu dobila službo, objavljala. A pred očmi sem imela samo svoje slabe momente, tiste, v katerih sem se spotikala in padala, in tiste, v katerih sem se namerno uničevala. Še vedno je velikokrat tako. Potem pa sem naletela na nek koncept, ki se mi je zdej najprej precej "new agevski", nekaj kar ni zame, ampak bolj ko sem razmišljala o njem, bolj mi je bil logičen. Hvaležnost. Youtube mi je namreč ves čas predlagal video "An Antidote to Dissatisfaction" kanala Kurzgesagt – In a Nutshell, ki ima po mojem mnenju kvalitetne vsebine. No, ko se mi je nekaj časa pojavljal na feed-u, sem ga končno kliknila in sem vesela, da sem ga. 

Ko sem začela razmišljati o tem, kaj vse imam in ne, kaj vse bi "morala" imeti, sem se počutila bolje. In ko spet zapadem v to nezadovoljstvo, se vedno poskušam opomniti na to, za kaj vse v svojem življenju sem lahko hvaležna. Da sem lahko zadovoljna tudi z majhnimi stvarmi in da mi nenazadnje največ prinašajo razmerja, ki jih ustvarjam z ljudmi okoli sebe. Zato to, da se ukvajam z njimi, ni nepomembno, v primerjavi z nekimi "višjimi cilji". 

Tudi Alice in Eileen sta se v romanu ukvarjali predvsem s problemi, ki pestijo celotno človeštvo in s katerimi se bomo morali neizogibno soočiti. Vojne, lakote, podnebne spremembe ... ko jaz razmišljam o tem, se sama sebi zdim tako majhna, nepomembna, nemočna. In ne pravim, da ne bi smeli razmišljati o teh stvareh, ki so problematične, pravim samo, da bi se morali ob tem spomniti na stvari, ki pa jih kljub temu imamo in biti hvaležni zanje. Se kdaj pa kdaj spomniti, da ni vse samo preteča poguba, da so tudi lepi trenutki v življenju. 

Je pa še ena stvar, ki bi jo hvaležnosti dodala, in to je radovednost. Sama sem se bala, da ko bom nehala študirati, da bom nekako postala "neumna", da bom stagnirala in da ne bom nikoli ničesar več prebrala. Ubistvu pa se lahko učimo celo življenje, vedno poskusimo kaj novega, če ostanemo radovedni. Zame, kot filozofinjo, je filozofija v osnovi prav to, radovednost nad vsem. 

In v tem jaz najdem svoj krasni svet - hvaležnosti in radovednosti.