Roman, ki je letos izšel pri založbi Litera, sem prebrala kar na mah, deloma zato, ker ni obsežen, deloma pa zato, ker je napisan zelo razdrobljeno in malo kaotično (kar morda odseva duševno stanje protagonistke, ki ni nora, ampak postaja nora, ker ji drugi govorijo, da je nora). Bereš in hlastaš po drobcih, ki bi sestavili popolno sliko.
Punčica je kriminalka, ampak ne čisto. Vsebuje fantastične elemente in elemente naše sedanje družbene stvarnosti in družbene kritike. Žanrsko bi ga težko zares opredelila. Še najbolj me je spominjal na roman Olge Torkarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (ki mi je bil res noro všeč!).
Avtorico spremljam že nekaj časa. Vem, da je zelo angažirana na področju veganstva, ekologije in feminizma, tako da sem pričakovala, da bo roman združeval te teme, ki so ji blizu. In branje mi je odprlo ogromno vprašanj, ki pa se vsa stekajo k temi sočutja - do soljudi, živali (ali nečloveških živali, kot rada reče avtorica), narave, prihodnjih generacij in nenazadnje do sebe.
Ali je sploh mogoče živeti, brez da bi povzročali bolečino in trpljenje. Protagonistka romana, psihiatrinja Lilit, se izjemno trudi, da bi živela na ta način. Boli jo že misel na to, koliko malih bitij je pokončala, ko je kopala po zemlji. Preganja pa jo vampir in tu sem se vprašala, ali ni v romanu Punčica strah pred vampirji spreobrnjen - se Lilit boji, da bi jo vampir požrl, ali vampir simbolizira njen strah pred samim dejanjem žretja drugih, pred zajedanjem drugih.
Lilit je bila namreč v preteklosti drugačna. Oče jo je vzgajal v duhu nasilja in orožja. Lilit je odlična strelka, a se te plati svoje narave boji. Bolj ko se ji vampir bliža, bolj je primorana delovati na ta način, kot stara Lilit, kot njen oče.
Ob tem se mi je postavilo vprašanje, ali nismo nenazadnje vsi vampirji, ki se hranimo z življenjem drugih bitij? Spomnim se na Cankarja, ki v črtici Maj pravi: "Človek je hodil tod; njegov spomin je smrt!". V indijski sekti hinduizma, jainizmu, zavedanje, da ne moremo živeti brez da bi povzročali trpljenje drugim bitjem, vodi v to, da se menihi in nune stradajo do smrti, ker si ne želijo več živeti s to krutostjo. To je primer skrajnosti, pa vendar, kje postavimo mejo, koliko trpljenja je še sprejemljivo. In ali ni odrekanje v tolikšni meri nasilje nad samim sabo? Kako široko se razteza naš krog sočutja in ali vanj vključujemo tudi sami sebe?
Po drugi strani pa zavedanje, da ne moremo živeti, brez da povzročamo trpljenje, lahko pripelje do sklepa, da je potem vseeno, če se trudimo živeti sočutno ali ne. Sama narava je kruta, polna nasilja in smrti. In človek je nenazadnje del narave. Torej ni z njegovo okrutnostjo nič narobe? No, s tem se ne morem strinjati, saj je človek ne živi samo v naravi, ampak tudi v kulturi in del kulture je spreminjanje narave. V tem ima človek, po mojem mnenju, tudi dolžnost, da za naravo skrbi in da ne jemlje več kot potrebuje. Trenutno pa počnemo prav to - razviti svet jemlje več, kot potrebuje od narave, živali in ljudi, ki živijo v manj razvitih deželah.
Seveda se mi to zdi, da ta problem terja rešitve na ravni družbe, sistema, prej kot na ravni posameznika. Če si nekdo na primer ne more privoščiti, da bi na primer kupoval trajnostna oblačila, ki so dražja, potem ga ne moremo kriviti, če se obrača k hitri modi. Tudi ekološko predelana in zdrava hrana je dražja. Sploh pa se mi zdi, da se ljudje, ki se morajo boriti za preživetje, za to da bodo plačali najemnino, kredit, preživeli otroke ipd., ne morejo ukvarjati še s takšnimi težavami.
Zdi se mi, da je pomembno, da o teh temah premišljujemo in se pogovarjamo. Literatura je odlično izhodišče za to. Sploh taka, kot je roman Punčica, ki odpira te teme brez nekega moraliziranja. Roman mi je veliko dal - s slogom užitek, s tematiko pa razmišljanja.
Komentarji
Objavite komentar