S ponovnim poskusom branja knjige, ki je v slovenščini izšla s ponesrečenim naslovom Peklenska pomaranča, sem odlašala vse do zdaj, kljub temu, da gre za klasiko. Pred leti, ko sem jo v roke vzela prvič, me je nasilje odvrnilo že po nekaj straneh. Kasneje se je, verjetno zaradi slabega prvega vtisa, nisem lotila, četudi sem se prebila že čez bolj nasilne knjige (na primer Ameriški psiho). Ni mi žal, da sem poskusila še enkrat, saj knjiga odpira velike filozofske teme in spodbuja k premisleku. Pravzaprav sem zadovoljna, da je nisem prebrala že v prvem poskusu, saj verjetno ne bi razumela, da se za vso to brutalnostjo prizorov in nerazumljivostjo besedišča, skriva globlja poanta.
Po prebrani knjigi sem si seveda morala ogledati še film v režiji znamenitega Stanelya Kubricka, ki je prav tako postal klasika, in v zapisu bom povedala tudi nekaj o njem. Ampak najprej, knjiga.
 |
| Moja preobleka, ki jo je navdihnil Alex iz filma A Clockwork Orange |
Peklenska pomaranča
Roman Anthonyja Burgessa je izšel leta 1962, a prikazuje distopično družbo prihodnosti. Kraj in čas dogajanja sicer nista precizirana, lahko pa sklepamo, da gre za Anglijo, na primer po imenih ulic. V tej družbi prihodnosti je zelo očitna razlika med svetom odraslih in svetom mladih. Naš protagonist in prvoosebni pripovedovalec Alex, živi popolnoma razpuščeno življenje, medtem ko je svet, ki ga obkroža, popolnoma reguliran - za vse odrasle velja delavska obveza, v službi morajo biti ob točno določeni uri itd. Najstniki oziroma nacati, kot se imenujejo, tvorijo subkulturo s svojo modo, slengovsko govorico oziroma nacatsščino in svojo glasbo, ki jo poslušajo na popdiskih. Najstniške tolpe vladajo ulicam ponoči.
Obnova
Naš "Ponižni Pripovedovatelj", petnajstletni Alex, je vodja ene izmed teh tolp. On, Georgie, Pete in Dim se dobivajo v mlečnem bara Korova, kjer pijejo "mleko z noži", ki jih naostri in pripravi na ultranasilje. Spremljamo jih, kako v eni noči pretepejo starca, oropajo trgovino, se stepejo z rivalsko tolpo, ukradejo avtomobil in vdrejo v hišo pisatelja F. Alexandra, jo popolnoma razsujejo, njega pretepejo, njegovo ženo, ki kasneje umre od šoka, pa brutalno posilijo. Naslednji dan Alex ne gre v šolo. Mami pove, da ga boli glava, v resnici pa se mu samo ne ljubi. V tem času ga obišče P.R. Deltoid, njegov postpopravni svetovalec, ki ga opozori, da naj se pazi - ob naslednjem prestopku ga ne čaka samo popravni dom, ampak pravi zapor. Alexa to nič kaj ne pretrese, odpravi se v prodajalno plošč. Je velik ljubitelj klasične glasbe, še posebej Ludvika van Beethovna, zlasti njegove Devete simfonije. Tam opazi dve dekleti, ki sta po njegovi oceni stari enajst let. Odpelje ju k sebi domov, kjer ob drogi in glasbi postane prava žival, da dekleti odideta raztrgani in pretepeni. Nato pride večer in Alex se zopet odpravi ven. Staršema laže, da ob večerih dela in si s tem služi denar. V resnici pa ta denar nakrade. Tokrat Georgie predlaga, da oropajo starejšo meščanko, vendar pa se jim večerna akcija ponesreči, Alexovi "prijatelji" pa zgrabijo priložnost in ga izdajo, da ga ujame policija. Naslednji dve leti preživi v zaporu, kjer se nič ne spremeni. Alex se le nauči, kako zamaskirati svoje nasilne impulze in postane še boljši v pretvarjanju. Država medtem poskuša rešiti težave z nasiljem na ulici in prenatrpanostjo v zaporih. Domislijo se, da bi zločince spreobračali na znanstven in medicinski način - z Ludovikovo metodo, in Alex, presrečen ob misli, da bo lahko že v dveh tednih prost, je izbran za testni subjekt. Eksperiment uspe. Alex je ozdravljen svojih nasilnih nagnjen, saj ga ob sami misli na to obide tako huda telesna slabost, da se mora zateči k obratnemu ravnanju - torej dobremu - da bi jo odgnal. Ko pride ven, v knjižnici sreča starca, ki so ga s prijatelji pretepli. Ta ga prepozna in nanj naščuva še druge, da zdaj oni tepejo njega. Ko pride policija, sta moža postave zdaj bivša huligana, ki sta tako kot Alex, včasih bežala pred zakonom. Vendar pa se nista zaradi uniforme prav nič spremenila. Alexu se maščujeta, odpeljeta ga na obrobje mesta, ga pretepeta in pustita tam. Nemočni pripovedovalec se nato, nevede, zateče v dom pisatelja F. Alexandra, ki mu ponudi pomoč, a ga hkrati že vidi kot sredstvo za napad na vladajočo oblast in pokliče svoje prijatelje, ki želijo pokazati, kako vlada ljudem z Ludovikovo metodo krati svobodo odločitve. A nazadnje ga prepozna tudi pisatelj in tudi on se odloči, da se bo maščeval. Poleg nasilja, je Alex razvil tudi odpor do glasbe. Pisatelj mu, zaprtemu v sobo, predvaja Deveto simfonijo, dokler se blazen od bolečine ne požene skozi okno. Alex ne umre, ga pa skorajšnja smrt ozdravi njegovega novo pridobljenega odziva na nasilje. Vlada, ki se boji škandala, zdaj stopi na njegovo stran. Zagotovljena mu je dobra služba in lepa prihodnost, če bo le sodeloval z njimi. Alex sprejeme in se vrne v življenje. Ustanovi novo tolpo, a ugotovi, da ga nasilne ne navda z istim veseljem, kot prej. Ne želi si več tega početi. Ko sreča starega družabnika Petea, ki je sedaj poročen družinski človek, si takšnega življenja zaželi tudi sam. Roman se konča z Alexovo namero, da si najde ženo, ki mu bo rodila sina.
Teme in ideje
To je bil kratek povzetek romana. Po eni strani razumem ves ta najstniški razvrat. To je obdobje, ko si lahko dovolimo malce več, ker posledice še niso tako zelo resne. V tem distopičnem svetu je to pripeljano do skrajnosti. Svet odraslih je ena sama monotonija, ves njihov čas je posvečen delu, vse njihovo življenje je podrejeno urniku. Kako se počutiš, ko veš, da moraš odrasti v to, da je to tvoj cilj? Predstavljam si, da zelo jezno, a hkrati tudi nemočno. Vendar pa pri Alexu ne gre za uporništvo. On je preprosto rad nasilen. Razlikuje se že od svojega pajdaša Georgieja, ki predlaga, da izvedejo rop - nasilje je zanj sredstvo za pridobivanje denarja, medtem ko Alex rad razgraja zaradi razgrajanja samega. Tako to razloži sam:
Ampak, bratje, to, da si grizejo nohte na nogah, ker ne vejo, kaj naj bi bil vzrok hudemu, povzroča, da se tale fini čik smjahat. V vzrok dobrega se ne vtikajo, zakaj pa potem hodijo na drugi konec? Če so ljodi dobri, so zato, ker jim je tako ušično, in jaz se že ne bom vmešaval v njihove užitke, enako pa tudi na drugem koncu ne. Poleg tega izhaja hudo od samega jaza, edinega, pri vas in pri meni, in ta jaz je delo starega Bovha oziroma Boga in je njegov veliki ponos in udovolst. Kar je brez jaza, pa ne premore hudobije, kar pomeni, da tisti od vlade in sodniki in šole ne morejo dovoliti hudobije, ker ne morejo dovoliti jaza. In ali ni naša sodobna zgodovina, bratje moji, zgodba o pogumnih malenjkih jazih, ki se borijo proti temu velekolesju? Glede tega, bratje, sem z vami resen. Tisto pa, kar počnem, počnem, ker mi je tako početi ušično.
Alex ni ravno najbolj všečen lik, ampak moramo pa mu priznati, da je inteligenten, zna se lepo izražati in zna tudi ceniti lepoto. Najvišje od vsega je zanj klasična glasba. Pri Ludovikovi tehniki, ki naj bi ozdravila nasilje, uporabljajo klasično pogojevanje - Alexu vbrizgajo neko snov, ki povzroči hudo telesno reakcijo, ko se v njem zbudi nasilni vzgib. Predvajajo mu brutalne posnetke, ki jih spremlja klasična glasba. Tudi do te razvije hud odpor. Tako mu odvzamejo dve stvari, ki sta ga najbolj definirali in jih je imel najraje - nasilje in glasbo. Roman pa najbolj problemtizira to, da mu odvzamejo svobodno voljo.
Ta tema je biblična. Bog je človeku dal svobodno voljo, da se vedno znova odloči za dobro ali za zlo. Ko Alexa "ozdravijo", med drugim rečejo tudi, da je sedaj popoln kristjan, ki ne bi škodil niti muhi in bi z veseljem nastavil drugo lice. Ampak to ne izhaja iz Alexove volje. Dilemo najbolje izpostavi zaporniški duhovnik:
Lahko da biti dober ne bo tako lepo, mali 6655321. Biti dober lahko da bo - grozno. In ko ti to pravim, se zavedam, kako protislovno se to sliši. [...] Kaj hoče bog? Hoče Bog dobroto ali izbiro dobrote? Je človek, ki si izbere slabo, v nekem smislu morda boljši od človeka, ki mu je dobro vsiljeno?
In Alexu je "biti dober" res grozno. Muči se, ker mora delovati proti svoji naravi. Ni več delikvent, ampak tudi ni več bitje, sposobno moralne izbire. Že pred "zdravljenjem" ga je vodil nagon, nasilni nagon, a pri tem je imel vedno možnost izbire, da mu ne sledi. "Ozdravljeni" Alex pa deluje samo še iz skrbi zase in strahu pred hudo telesno bolečino in pri tem nima izbire, da bi deloval drugače. Pisatelj F. Alexander mu razloži, kaj se je zgodilo z njim:
Grešil si, bi rekel, vendar pa je tvoja kazen docela pretirana. Spremenili so te v nekaj, kar ni več človeško bitje. Nimaš več moči izbire. Omejen si na družbeno sprejemljivo ravnanje, droben mehanizem, ki je zmožen samo dobrega. [...] Golozba in spolni akt, literatura in umetnost, vse to mora zdaj biti vir bolečine namesto užitka.
Alex je postal mehanična oranža, metafora, ki jo je prebral v romanu F. Alexandra, preden ga je uničil skupaj z njegovim domom. Mehanična oranža predstavlja osebo, ki je na videz polna soka življenja, v notranjosti pa je zgolj mehanizem, ki ga navija bodisi Bog bodisi Hudič. Alex še vedno izgleda kot človek, vendar ni, saj mu je bila odvzeta izbira, s tem je navit, kot mehanizem, da lahko deluje samo še dobro.
Zaporne kazni, kot prikazuje Burgess, so neučinkovite pri spreobračanju. Zapornika naučijo pretvarjanja, medtem ko se v sebi ne spremenijo. Tudi metode, kot je njegova izmišljena Ludovikova metoda, niso prava rešitev, saj razčlovečijo osebe, ki so jim podvržene. Kaj lahko torej drugega naredimo, kot da zaupamo v človeško dobroto? Alex nazadnje odraste in se od nasilja odvrne sam. Spozna, da to ni več tisto, k čemer si želi stremeti v življenju. Ali je nasilje potem samo nek mladostni izbruh, ki ga nekateri prerastejo drugi pa ne? In ali potemtakem odraslost nujno pomeni monotono ustaljenost in podrejenost sistemu? Alex že misli tako, ko na koncu romana, že ozdravljen od "zdravljenja" razmišlja o svojem sinu, ki se ga nameni imeti.
Vedel sem, kaj se dogaja, O moji bratje. Kakoj odraščal sem. Ja ja ja, to je bilo to. Mladost mora preč, oh ja. Ampak mladost živi samo na tak način, kot da bi bila žival. Ne, pravzaprav ni toliko žival, pač pa kot da si ena tistih malenjkih igračk, kakršne bljudat na ulici, kjer jih prodajajo, te čeljovečke, izdelane iz kositra in z vzmetjo notri, zunaj pa je ročaj za navijat, in naviješ ga grrr grrr grrr, on pa potem idiot, O moji bratje, kakoj da bi hodil. Ampak hodi pa samo naravnost in se bomf bomf kar naprej zaletava in ne more drugače, tudi če bi hotel. Biti mlad je tako, kot da si ena teh malenjkih napravic.
Alex si predstavlja, da se bo svet vrtel v tem začaranem krogu v nedogled, njegov sin in sin njegovega sina bosta šla skozi isti proces. Vsi smo na neki točki postavljeni pred izbiro. Odrasti pomeni sprejemati odgovornost za svoja dejanja in se zavedati njihovih posledic. Izbrati, ali bomo ravnali ne samo dobro, ampak tudi premišljeno in samo glede na trenutni impulz. In to ponavljati vedno znova.
Moj sin, moj sin. Mislil sem na to, kako bom pojasnil vse to, ko bo dovolj star, da bo kakoj razumel. Ampak obenem sem že vedel, da ne bo razumel oziroma sploh ne bo hotel razumeti in da bo delal vse veščje, ki sem jih počel jaz, ja, da bo mogoče celo ubil kako ubogo prežno koldunjo, ki živi sredi vseh tistih kotov in košk, jaz pa mu ne bom mogel zares preprečiti. In tudi on ne bo mogel ustaviti svojega sina, bratje. In tako bo to idiot do konca sveta, v vedno istem krogu, kot da bi kakoj bolhast velikanski čelovjek, kakoj stari Bovha Osebno (po zaslugi mlečnega bara Korova) vrtel in vrtel in vrtel po svojih velikanskih lapkah žalko grajzno oranžo.
Prevod
Na kratko bi se ustavila še pri samem prevodu dela, ki ga je opravil Branko Gradišnik. Če ste si prebrali citate, ste lahko opazili, da je jezik zelo poseben. Gradišnik v začetni opombi prevajalca zelo dobro razloži, kakšen je namen uporabe slenga, ki si ga je izmislil Burgess. Meni je šlo na začetku, prav zaradi tega slenga, ki ga nisem čisto dobro razumela, branje kar počasi. Ampak sčasoma se na sleng navadiš in iz konteksta ugotoviš, kaj je pomen določenih besed. In s tem se tudi vse bolj povezuješ z Alexom in njegovo družbo. Skratka, jezikovno zelo zanimiv roman in priporočam branje tudi zaradi te posebnosti.
A Clockwork Orange
 |
| https://www.thedigitalfix.com/stanley-kubrick/a-clockwork-orange-4K |
Film Stanleya Kubricka je vizualna umetnina. Res ima posebno in nenavadno estetiko, ki pa je zelo artistična. Vse v filmu se zdi nekako izumetničeno, nenaravno. Tako se obnašajo tudi ljudje, predvsem odrasli - in Alex takrat, ko uporabi svoj "gentlemanski glas". Film je knjigi dokaj zvest, vendar pa je pomembna razlika v njunih zaključkih.
Medtem ko se knjiga konča z Alexovo odvrnitvijo od nasilja, se film zaključi v bolj političnem in družbenokritičnem tonu. Alex je ozdravljen od "zdravljenja", vlada pa želi prikriti škandal po tem, ko je zaradi njihove metode spreobračanja poskušal narediti samomor. V zameno za to, da sodeluje z njimi in ne z opozicijo, mu ponudijo udobno pozicijo, na kateri mu ne bo več treba skrbeti za to, kako bo preživel. Vse dokler bo, seveda, sodeloval z oblastjo in se obnašal njim všečno.
Tudi to je morda svojevrsten, bolj ciničen, komentar na odraščanje. Pogosto moramo sprejeti "kompromise" z drugimi, sodelovati s tistimi, ki so nad nami, četudi vemo, da nimajo prav, če si želimo uspeti. Alex je v filmu postavljen pred odločitev med tem, kar je prav in med tem kar je najlažje in najbolj udobno. Seveda njegova narava izbere drugo možnost, v kateri bo lahko nemoteno užival, kot je užival do tedaj. Gre torej za kritiko sistema, ki omogoča uspeh tistim, ki se ne zmenijo za to, kaj je prav in kaj narobe? Kakorkoli si konec interpretiramo menim, da se poanta bistveno razlikuje od tiste v romanu.
Zaključek
Hvala, ker ste se z mano podali v distopični svet prihodnosti. Ljudje smo vsak dan znova postavljeni pred mnoge izbire. Imamo svobodno voljo. To pa pomeni, da se bomo večkrat odločili tudi narobe. Pomembno vprašanje, ki ga odpira knjiga, je tudi to, ali si zaslužimo drugo priložnost, možnost, da izberemo prav in ali kazen to priložnost odvzame? Pri katerih zločinih potegnemo mejo? Kdo si zasluži odpuščanja in kdo ne? Jaz se ne bom pretvarjala, da bi na te etične dileme lahko podala kakršenkoli enoznačen odgovor. Zdi pa se mi, da so to vprašanja, vredna razmisleka.
Komentarji
Objavite komentar