O prijateljstvu in druge ugotovitve

Življenjski update

Doma sem. Po štirinajstih dneh potovanja, na katerem sem spoznala veliko novih ljudi. Nekatere izmed njih imam že za prijatelje. Pogrešala jih bom, a z njimi lahko ostanem v stiku na najrazličnejše načine, ki jih omogoča tehnologija. Vrnila pa sem se k prijatelju, ki je bil zaradi moje odsotnosti v velikem stresu. Z njim ne morem komunicirati prek aplikacije. Samo sva skupaj ali narazen, ni vmesne poti. 

Rada bi delila z vami poseben trenutek z novim prijateljem in vam povedala nekaj o tem, kaj se je dogajalo z mojim starim zvestim kosmatincem, ko me ni bilo. Nazadnje pa bi z vami rada delila načrte o prihodnosti, ki so se z oddaljenostjo od doma in vsakodnevnih situacij izkristalizirali. To ne bo zapis o knjigah (čeprav sem jih na dopustu kar nekaj kupila, kot lahko vidite na sliki). Če vas še vedno zanima, vabljeni k branju! 

Novi prijatelji

Včasih se v zgodnjih jutranjih urah, ko vznesenost omamljenosti počasi popušča, uspemo najbolje odpreti drugim. Morda je to zaradi ranljivosti, ki nas zadane ob zavedanju prihajajoče se treznosti, ob zavedanju, da se moramo ponovno soočiti z resničnim svetom in bi se radi pred tem znebili vsaj enega bremena. Ugibam. Tako je naneslo, da sva se s človekom, s katerim sva se spoznala le nekaj ur nazaj, spustila v globok oseben pogovor. Bilo mi je, kot bi gledala v ogledalo, čeprav se mi zdi, da sem te ovire vsaj deloma prebrodila. Kakorkoli, ko mi je povedal, kako sam rešuje problem, nisem želela modrovati o tem, da morda to ni najboljša izbira. Kaj pa jaz pravzaprav vem. Zame bi ta rešitev pomenila izbiro osamljenega in žalostnega življenja. Zato sem ga samo objela. Tako sva za nekaj časa obsedela v tišini. Nato sva se, kot da ni bilo nič, vključila v pogovor družbe okoli naju. 

Naslednji dan sva se srečala in objem ob pozdravu je bil nekoliko neroden. Kmalu pa smo posedali kot stari prijatelji. Zahvalil se mi je, trezno, iskreno, v luči belega dne. Dobro mu je delo, da se je po dolgem času nekomu odprl. Sprejel je pomembno odločitev, mi je rekel. Korak stran od tistega osamljenega življenja. Vesela sem zanj. 

Po petih dneh, ki smo jih preživeli skupaj, se je bilo težko posloviti. Vsem je bilo neprijetno, zavlačevali smo. Osrečilo me je, ko je odkrito rekel: »I love you guys«. Res lepo, premalokrat si povemo, tako med prijatelji, da se imamo radi (vsaj za moj okus). In da se pogrešamo. No s tem prijateljem sva ostala v stiku, kar je z vsemi aplikacijami za komuniciranje danes lahko. 

Ne samo z njim, tudi z drugimi novimi in starimi prijatelji je lahko ostati v stiku. Trudim se, da vsakemu kdaj kaj pošljem, pa čeprav brezvezno sporočilo ali meme, karkoli. In vesela sem, ko sporočila prejmem jaz. 

Tole pesem je navdihnila zgornja izkušnja, a je namenjena vsem mojim prijateljem. 

Stari prijatelj

Drugače je z mojim zvestim pasjim prijateljem, ki me je čakal doma. Njemu ne morem sporočiti, da ga pogrešam in da pridem kmalu. Ne morem ga na daljavo pomiriti. Želim si, da bi lahko razumel, da se bom vrnila. Tako bi verjetno lažje prenašal mojo odsotnost. 

Moj kuža Toto je en tak razvajen starček. Prvič sva bila narazen en teden, ko sem šla na maturantski izlet. Ko sem prišla domov ni pustil, da bi kdo sedel zraven mene, mojega takratnega fanta pa je narenčal, ko me je hotel objeti. Kasneje se je umiril, navadil se je, da me kdaj ni doma. V moji odsotnosti je zanj vedno skrbela moja mami. Ko sem se odselila, je šel seveda z mano in selitev dobro prenesel. Vedela sem, da ne bo težav, saj sem šla velikokrat z njim na dopust, pa je bilo vse v redu, samo da sva bila skupaj. Tudi ko je šel prejšnji mesec prvič v varstvo k bratu mojega partnerja Urbana, ni bilo težav. 

Tokrat pa znaj nisva dobila nobenega varstva in je šel v pasji hotel. Seveda sva šla pred tem tja na spoznavanje in sem ga tam pustila za kakšno uro. Vse je bilo v redu. In sem ga tam tudi brez skrbi odložila in šla na dopust. Po enem tednu pa so me klicali, da ima hudo alergijo, ne spi in je nemiren. Ko sem slišala besede »situacija je resna«, me je stisnilo. Počutila sem se nemočno, tako daleč stran. Takoj ko so mi povedali, kaj se dogaja sem vedela: stres. Živčen je. Morda zaradi novih ljudi in novega okolja. Mogoče mu ni bilo všeč, da so tam tudi drugi psi. Ali pa zato, ker je bil prvič nekje brez svojih znanih, domačih stvari. Sumila sem separacijsko tesnobo in to se mi je vse bolj potrjevalo, ko obiski pri veterinarju in zdravljenje »alergije« niso zalegli. Klicala sem mami. Vračala se je z morja in je bila pripravljena prevzeti psa in z njim živeti v najinem stanovanju za en teden. 

Takoj, ko ga je prevzela, je bil v redu. Posnetek nervoznega psa, ki sem ga prejela zjutraj, se niti malo ni skladal s posnetkom veselega, z repkom mahajočega Totija, ki mi ga je poslala mami, ko sta bila doma. Neverjetno. 

Situacija me je zelo prizadela. Če bi vedela, mu ne bi povzročila česa tako hudega. Z njim se pač ne morem sporazumevati kot z vsemi drugimi prijatelji. Imava svojo govorico, ampak ta deluje samo, ko sva skupaj. Sreča je v tem, da hitro pozabi in vse oprosti. Tudi to, da sem ga, z njegovega gledišča, zapustila v neznanem. Vsak dan sem hvaležna, da je v mojem življenju. Upam, da lahko to na nek način začuti. 

Na novo postavljene prioritete 

Ta negativna izkušnja me je še dodatno spodbudila, da razmislim o svojih prioritetah. September je bil zame vedno kot novo leto. Po razpuščenem poletju je treba življenje ponovno spraviti v bolj utečene tirnice. In kaj si želim v tem letu? 

Preživeti več časa s psom, to je definitivno ena stvar. So pa tu še tiste, ki se tičejo bolj profesionalnega življenja. Želim si več brati, ostati aktivna na instagram profilu in na blogu, torej še naprej ustvarjati. Moj cilj je tudi, da bi v drugih medijih objavljala bolj pogosto. Nameravam odpreti s.p. tudi s tem namenom. Poleg tega pa bi v tem šolskem letu rada zaključila z magistrsko nalogo iz založništva. 

Vem, da bo vse to od mene terjalo veliko časa in energije, zato se bom morala nekaterim stvarem vsaj začasno odpovedati. S tem odlašam že nekaj časa, saj mi je težko. Ples in treningi so v moje življenje vnesli toliko pozitivnega. Ni bilo samo to, da sem se gibala, bilo je tudi druženje s samimi super ljudmi in sčasoma prijatelji. Vendar pa so treningi štirikrat na teden naporni, vožnja v Ljubljano mi vzame veliko časa, pa tudi finančno gledano ni ravno ugodno - čeprav je vredno. 

Težko mi je, da se temu odpovedujem in moram se večkrat opomnit, da se lahko vedno vrnem. Ali pa poskusim kaj novega, kar sem si vedno želela. Z vsemi prijatelji in prijateljicami pa lahko ostanem v stiku - in ti sploh niso na drugem koncu sveta, ampak pravzaprav čisto blizu. 

Zaključek

Stari in novi prijatelji. Hobiji in dejavnosti. Služba, faks in kariera. Ne morem se raztrgati na toliko delov. Avgust prinaša spoznanje, da se bom morala septembra nekaterim stvarem (vsaj delno) odpovedati, da naredim prostor za druge stvari. In to sprejmem. Upam, da ostanete z mano tudi v tem mojem novem letu, ker jaz bom še naprej pisala.