Bralka Sanjalka

 "Da bi bilo po hribih čim manj ivja in po dolinah čim manjkrat mraz. Hvala ti, z ljubeznijo, Pia."  Anekdota Posvetilo je avtorica Pia Prezelj v moj, takrat še čisto svež, danes pa ves podčrtan, izvod romana zapisala 7. junija 2023, na predstavitvi knjige v Cukrarni. To je bil en lep dogodek, ki mi je ostal v spominu. Kdo si ne bi želel, da bi bilo njihovo delo pozdravljeno na tak način - šampanjec, jagode, janeževi upognjenici, glasba in polna dvorana. V središču pa je bil pogovor z avtorico o knjigi, njenem prvencu. Kar je najbolj ostalo z mano tudi po tem, ko sem roman že prebrala in sem razmišljala o njem, je bila anekdota, ki jo je Pia delila v tem pogovoru. Če povzamem, je šla nekako takole:  Pia je o tem, kaj si pod besedno zvezo "težka voda" predstavlja, vprašala osemletnega fanta. Ta ji je odgovoril, da si predstavlja, da neseš dve vedri vode in je res težko.  Teža vode in teža spomina  Težka voda se sliši nekako protislovno, ali celo kot oksimoron (sp...

 Knjiga Dijane Matković, Zakaj ne pišem , je zelo čustveno nabita, zato me ne čudi, da je požela takšen uspeh - mnogi bralci se s temi občutki lahko poistovetimo. Tudi mene je ob branju prevzel nek zanos in neka jeza zaradi lastne situacije. Iz tega se je rodil prvi del tokratnega zapisa na blogu. Že ko sem ga napisala sem imela občutek, da je preveč čustven in da v njem pravzaprav govorim samo o svoji situaciji ne pa zares o knjigi. Da jamram. Odločila sem se, da ga pustim stati, dokler se čustva ne umirijo in lahko na knjigo pogledam z večje distance. Še vseeno pa besedilo objavljam, ker je ... pristno? In ker verjamem, da moja situacija še zdaleč ni edinstvena. Če bi kdo želel z mano pojamrati na to temo, naj se kar javi. Če pa vam sploh ni do jamranja pa prvi del mirno izpustite.  Mnenje o knjigi sem napisala v drugem delu bloga. Spoiler: ne strinjam se sama s sabo.  * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * ...

Roman, ki je letos izšel pri založbi Litera, sem prebrala kar na mah, deloma zato, ker ni obsežen, deloma pa zato, ker je napisan zelo razdrobljeno in malo kaotično (kar morda odseva duševno stanje protagonistke, ki ni nora, ampak postaja nora, ker ji drugi govorijo, da je nora). Bereš in hlastaš po drobcih, ki bi sestavili popolno sliko. Punčica je kriminalka, ampak ne čisto. Vsebuje fantastične elemente in elemente naše sedanje družbene stvarnosti in družbene kritike. Žanrsko bi ga težko zares opredelila. Še najbolj me je spominjal na roman Olge Torkarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (ki mi je bil res noro všeč!).  Avtorico spremljam že nekaj časa. Vem, da je zelo angažirana na področju veganstva, ekologije in feminizma, tako da sem pričakovala, da bo roman združeval te teme, ki so ji blizu. In branje mi je odprlo ogromno vprašanj, ki pa se vsa stekajo k temi sočutja - do soljudi, živali (ali nečloveških živali, kot rada reče avtorica), narave, prihodnjih generacij in nena...