Bralka Sanjalka

Tokratni zapis je posvečen knjigi, ki se me je res dotaknila. Moj izvod je ves podčrtan in popisan. Med branjem sem se pogosto spomnila na svojega pokojnega dedka, s katerim mi je bilo dano preživeti le kratko obdobje, a takrat sva si bila zelo blizu. Prav zato začenjam z nostalgičnim uvodom, ki ga lahko preskočite, če vas zanima samo knjiga. V refleksiji pa ne grem v potankosti vsake zgodbe, ampak se osredotočam predvsem na razvoj odnosa med dedkom in vnukinjo. Upam, da vas zapis premami in v roke vzamete tole zbirko kratkih zgodb!  Nostalgični uvod  Moj dedek je umrl, ko mu je bilo petinšestdeset. Jaz sem bila takrat stara štiri leta, moja sestra tri dni. Nikoli je ni držal v naročju. Rekel je, da bo za to še čas. O njem ne vem veliko. Predstavljam si, da je bil strog oče in, če gre verjeti moji babici, ne preveč dober mož. Zato pa sklepam, da zabaven prijatelj. Moja mami mi je vedno govorila, da si ni želel biti star. Morda je njegovo srce slutilo neizbežno breme let in se ...

Življenjski update Doma sem. Po štirinajstih dneh potovanja, na katerem sem spoznala veliko novih ljudi. Nekatere izmed njih imam že za prijatelje. Pogrešala jih bom, a z njimi lahko ostanem v stiku na najrazličnejše načine, ki jih omogoča tehnologija. Vrnila pa sem se k prijatelju, ki je bil zaradi moje odsotnosti v velikem stresu. Z njim ne morem komunicirati prek aplikacije. Samo sva skupaj ali narazen, ni vmesne poti.  Rada bi delila z vami poseben trenutek z novim prijateljem in vam povedala nekaj o tem, kaj se je dogajalo z mojim starim zvestim kosmatincem, ko me ni bilo. Nazadnje pa bi z vami rada delila načrte o prihodnosti, ki so se z oddaljenostjo od doma in vsakodnevnih situacij izkristalizirali. To ne bo zapis o knjigah (čeprav sem jih na dopustu kar nekaj kupila, kot lahko vidite na sliki). Če vas še vedno zanima, vabljeni k branju!  Novi prijatelji Včasih se v zgodnjih jutranjih urah, ko vznesenost omamljenosti počasi popušča, uspemo najbolje odpreti drugim. Mord...

Pred vami je zapis o zbirki Loterija in druge zgodbe . V njem povem nekaj o drugih delih Shirley Jackson, ki sem jih brala, nekaj o sami zbirki, podrobneje pa se lotim obnove in kratke analize petih zgodb, ki so mi bile v zbirki najbolj všeč. Vse skupaj je prepleteno z mojimi razmišljanji, za zaključek pa povem še nekaj o avtorici.  Shirley in jaz S Shirley Jackson sem se prvič srečala že leta nazaj. Ko sem na Goodreads iskala ideje za grozljivo branje, me je pritegnila naslovnica njenega romana We Have Allways Lived in the Castle (med pisanjem objave sem ugotovila, da obstaja tudi film po tej knjigi iz leta 2018, ki si ga bom (nujno!) ogledala).  Ta roman mi je približal neko novo vrsto grozljivega in srhljivega, ki je značilna za Shirley Jackson. Gre za neko slutnjo, grožnjo, ki se tiho skriva v ozadju zgodbe in se subtilno pojavlja v določenih besedah ali poudarkih. Bralci smo skozi celoten roman v nelagodju, saj je jasno, da tu nekaj ni prav, a ne znamo pokazati na to, ne ...

Sally in jaz Knjiga, pri kateri nisem mogla počakati na prevod. Želela sem si jo prebrati že takoj, ko je izšla, a sem bila v tistem obdobju nekako preokupirana z drugimi rečmi. Življenjski problemi so se nenehno vsiljevali in brala sem samo tisto, kar sem morala za recenzije. Spomladi pa sem končno lahko zadihala in takoj, ko sem bila v maju prosta, sem se lotila najnovešjega romana Sally Rooney. Spremljam jo že odkar je pri založbi Sanje izšel njen roman Pogovori s prijatelji . Ko zdaj gledam nazaj na to branje se mi zdi, da se me je dotaknil predvsem zato, ker je bil prvi roman tako mlade avtorice, ki sem ga brala, in je tudi naslavljal težave naše generacije, predvsem vse večjo osamljenost kljub številnim možnostim za povezovanje z ljudmi po vsem svetu. V svetu, kjer se vse odvija zelo hitro je težko vzdrževati tesna in pomenljiva razmerja. Meni se zdi, da se vedno težje dogovorim s svojimi prijatelji, ker imamo vsi toliko obveznosti. Včasih sem za druženje enostavno preutrujena. Z...

Roman, ki je letos izšel pri založbi Litera, sem prebrala kar na mah, deloma zato, ker ni obsežen, deloma pa zato, ker je napisan zelo razdrobljeno in malo kaotično (kar morda odseva duševno stanje protagonistke, ki ni nora, ampak postaja nora, ker ji drugi govorijo, da je nora). Bereš in hlastaš po drobcih, ki bi sestavili popolno sliko. Punčica je kriminalka, ampak ne čisto. Vsebuje fantastične elemente in elemente naše sedanje družbene stvarnosti in družbene kritike. Žanrsko bi ga težko zares opredelila. Še najbolj me je spominjal na roman Olge Torkarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (ki mi je bil res noro všeč!).  Avtorico spremljam že nekaj časa. Vem, da je zelo angažirana na področju veganstva, ekologije in feminizma, tako da sem pričakovala, da bo roman združeval te teme, ki so ji blizu. In branje mi je odprlo ogromno vprašanj, ki pa se vsa stekajo k temi sočutja - do soljudi, živali (ali nečloveških živali, kot rada reče avtorica), narave, prihodnjih generacij in nena...

Spodaj se nahaja seznam mojih objavljenih kritik in člankov na temo literature. Odločila sem se, da ga ustvarim predvsem zase, saj počasi izgubljam pregled nad tem, kaj je bilo objavljeno in kje. Pisanja in objavljanja sem se lotila leta 2021, po tem, ko sem zaključila študij, le en članek je nastal še v mojih študijskih letih. (Upam, da bom seznam konsistentno posodabljala in da ne bom popolnoma pozabila, da obstaja.) Elfriede Jelinek: letošnja faustova nagrajenka za življenjsko delo, Koridor - križišča umetnosti (2017)   Čas, zajet v vonj, Airbeletrina (2021)   Karl Schlögel: Vonj imperijev Anja Mugerli: Čebelja družina, Koridor - križišča umetnosti (2021)   Deset stvari, ki jih morate vedeti o romanu Vojna in mir, Airbeletrina (2021)   Povprečnost brez tragike, LUD Literatura (2021)  Sergi Pámies: Umetnost nošenja dežnega plašča. Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta, Koridor - križišča umetnosti (2021)   Brezčasnost Fjodorja M. Dostojevskega, Air...

  Saj bi pisala blog, ampak nimam izdelanega koncepta. Saj bi ustvarjala vsebine na instagramu, pa nimam pravega načrta.  Enkrat bom imela več časa. Takrat bom vse premislila do potankosti. Naredila bom plan. Začela bom, ko bom popolnoma pripravljena ...  Tako sem pogosto odrivala svojo željo po bolj aktivnem ustvarjanju in po tem, da bi to delila z drugimi. Vedno se mi je zdelo, da mora biti vse popolno. Da ne smem delati napak. Da je bolje, da sploh ne poskusim, kot pa da bi poskusila in mi ne bi uspelo. Strah me je bilo, in me še vedno je, da bodo vsi priča mojim spodletelim poskusom. Tako sem mirovala, si govorila, da še ni pravi čas, vse bolj zatirala željo po izražanju, po pisanju. In postajala vse bolj nesrečna. Nezadovoljna sem bila nad svojo pasivnostjo in nad svojim pomanjkanjem poguma.  Potem pa me je nekaj navdihnilo in pokazala se je moja impulzivna plat, ki kar naenkrat naredi instagram profil, blog in na mah ustvari prvo objavo. Ne vem, ali je to posle...