Iluzija popolnosti ubija sanje

Saj bi pisala blog, ampak nimam izdelanega koncepta.

Saj bi ustvarjala vsebine na instagramu, pa nimam pravega načrta.

Enkrat bom imela več časa. Takrat bom vse premislila do potankosti. Naredila bom plan. Začela bom, ko bom popolnoma pripravljena ...

Tako sem pogosto odrivala svojo željo po bolj aktivnem ustvarjanju in po tem, da bi to delila z drugimi. Vedno se mi je zdelo, da mora biti vse popolno. Da ne smem delati napak. Da je bolje, da sploh ne poskusim, kot pa da bi poskusila in mi ne bi uspelo. Strah me je bilo, in me še vedno je, da bodo vsi priča mojim spodletelim poskusom. Tako sem mirovala, si govorila, da še ni pravi čas, vse bolj zatirala željo po izražanju, po pisanju. In postajala vse bolj nesrečna. Nezadovoljna sem bila nad svojo pasivnostjo in nad svojim pomanjkanjem poguma.

Potem pa me je nekaj navdihnilo in pokazala se je moja impulzivna plat, ki kar naenkrat naredi instagram profil, blog in na mah ustvari prvo objavo. Ne vem, ali je to posledica dolgega kuhanja idej, ki so postale prevelike za mojo glavo, končno prekipele in zdaj kar nekontrolirano divjajo sem in tja, jaz pa jih lovim in ker jih zdaj, ko so zunaj, ne morem več pospraviti, skušam spraviti vsaj v primerno obliko.

In ko rečem, da me je nekaj navdihnilo, delam krivico tistim, ki so me navdihnile. Čudovite ženske, blogerke in ustvarjalke vsebin o knjigah, ki sem jih imela priložnost spoznati pred kratkim in so mi pokazale, da je strah pred nepopolnostjo odveč, saj ubija sanje, zavira kroženje idej in nas nesrečne pušča, da se sprašujemo, kaj bi bilo, če bi bilo ... Drage moje, veste, kdo ste, hvala vam!

Od mene lahko pričakujete zapise o knjigah, ki so me navdušile, razmišljanja o vsem, kar me pritegne, zapise o mojih sanjah in sanjarjenjih ... verjetno pa še kaj, česar nisem predvidela. Ker nikoli ne moreš vsega predvideti. Naj se zgodi, karkoli že, vedela bom, da sem poskusila in to je dovolj.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Seznam objavljenih literarnih kritik in člankov

Spodaj se nahaja seznam mojih objavljenih kritik in člankov na temo literature. Odločila sem se, da ga ustvarim predvsem zase, saj počasi izgubljam pregled nad tem, kaj je bilo objavljeno in kje. Pisanja in objavljanja sem se lotila leta 2021, po tem, ko sem zaključila študij, le en članek je nastal še v mojih študijskih letih. (Upam, da bom seznam konsistentno posodabljala in da ne bom popolnoma pozabila, da obstaja.) Elfriede Jelinek: letošnja faustova nagrajenka za življenjsko delo, Koridor - križišča umetnosti (2017) Čas, zajet v vonj, Airbeletrina (2021) Karl Schlögel: Vonj imperijev Anja Mugerli: Čebelja družina, Koridor - križišča umetnosti (2021) Deset stvari, ki jih morate vedeti o romanu Vojna in mir, Airbeletrina (2021) Povprečnost brez tragike, LUD Literatura (2021) Sergi Pámies: Umetnost nošenja dežnega plašča. Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta, Koridor - križišča umetnosti (2021) Brezčasnost Fjodorja M. Dostojevskega, Airbeletrina (2021) Nevarnost

Preberite več

Težka voda

"Da bi bilo po hribih čim manj ivja in po dolinah čim manjkrat mraz. Hvala ti, z ljubeznijo, Pia." Anekdota Posvetilo je avtorica Pia Prezelj v moj, takrat še čisto svež, danes pa ves podčrtan, izvod romana zapisala 7. junija 2023, na predstavitvi knjige v Cukrarni. To je bil en lep dogodek, ki mi je ostal v spominu. Kdo si ne bi želel, da bi bilo njihovo delo pozdravljeno na tak način - šampanjec, jagode, janeževi upognjenici, glasba in polna dvorana. V središču pa je bil pogovor z avtorico o knjigi, njenem prvencu. Kar je najbolj ostalo z mano tudi po tem, ko sem roman že prebrala in sem razmišljala o njem, je bila anekdota, ki jo je Pia delila v tem pogovoru. Če povzamem, je šla nekako takole: Pia je o tem, kaj si pod besedno zvezo "težka voda" predstavlja, vprašala osemletnega fanta. Ta ji je odgovoril, da si predstavlja, da neseš dve vedri vode in je res težko. Teža vode in teža spomina Težka voda se sliši nekako protislovno, ali celo kot oksimoron (spomni

Preberite več

Zakaj ne pišem

Knjiga Dijane Matković, Zakaj ne pišem , je zelo čustveno nabita, zato me ne čudi, da je požela takšen uspeh - mnogi bralci se s temi občutki lahko poistovetimo. Tudi mene je ob branju prevzel nek zanos in neka jeza zaradi lastne situacije. Iz tega se je rodil prvi del tokratnega zapisa na blogu. Že ko sem ga napisala sem imela občutek, da je preveč čustven in da v njem pravzaprav govorim samo o svoji situaciji ne pa zares o knjigi. Da jamram. Odločila sem se, da ga pustim stati, dokler se čustva ne umirijo in lahko na knjigo pogledam z večje distance. Še vseeno pa besedilo objavljam, ker je ... pristno? In ker verjamem, da moja situacija še zdaleč ni edinstvena. Če bi kdo želel z mano pojamrati na to temo, naj se kar javi. Če pa vam sploh ni do jamranja pa prvi del mirno izpustite. Mnenje o knjigi sem napisala v drugem delu bloga. Spoiler: ne strinjam se sama s sabo. * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * Zakaj

Preberite več

Bralka Sanjalka

Preišči ta spletni dnevnik