Hvala, Prepišno uredništvo!

Prepišno uredništvo se odvije vsako leto, ko založba LUD Literatura za nekaj dni odpre svoja vrata in v prostor spusti prepih, ki lahko notri zanese tudi nas. Letos je potekalo med 24. in 27. oktobrom, naslovljeno pa je bilo "Vse je fikcija". Jaz sem se uspela udeležiti dveh dni dogodkov, kjer sem se imela res super, rezultat pa sta tudi dve novi knjigi na mojih knjižnih policah. V tej objavi bom strnila vtise z dogodkov, ki sem jih obiskala. 

Pogled v osvetljeno uredništvo LUD Literature.

            

Kaj je avtofikcija?

Vsi dogodki so bili v znamenju avtofikcije. To je žanr, ki združuje avtobiografijo in fikcijo, dve na videz nezdružljivi smeri. Vendar pa se poraja vprašanje, kolikšen del avtobiografije je tudi fikcija, pa čeprav morda nenamerna ampak posledica nezanesljivega spomina, v katerem moramo nekako napolniti vrzeli. Razlika med avtobiografijo in avtofikcijo je, kot jaz vidim, v tem, da se je avtor avtobiografije že našel, njegovo delo pa popisuje dogodke, ki so ga privedli do te točke, na kateri piše. Gre kot za neke vrste osebno mitologijo ali genezo. Pri avtofikciji pa je namen prav iskanje sebe, svoje poti, prevpraševanje svojega mesta v svetu in svoje identitete. Zato je očitna tudi razlika med pisci: avtobiografijo pišejo uspešni (v konvencionalnem pogledu) ljudje, kot so poslovneži, glasbeniki, politiki in ostale vplivne in znane osebnosti. Avtofikcija pa izhaja iz obrobja. Pišejo jo tisti, ki nimajo svojega glasu iz potrebe, da bi bili končno slišani. In prav avtofikcija je žanr, ki je trenutno v porastu. Imeni, ki sta se veliko omenjali, sta bili Annie Ernaux, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za literaturo, in Edouard Louis, mlad francoski avtor, ki smo ga v slovenščini spoznali v sklopu festivala Fabula z romanom Opraviti z Eddyjem (Beletrina, 2020). 

Ponedeljek, 24. 10. 

Festival je otvoril odličen pogovor Ive Kosmos, Dijane Matković in Katje Kobolt o razredni identiteti in kako ta določa posameznika. Naslov avtofikcijskega romana Zakaj ne pišem Dijane Matković bi se lahko glasil tudi Zakaj ne pišejo, kot pravi avtorica sama. S tem misli na vse, ki tako kot ona, izhajajo iz revnejših družin, iz marginaliziranih skupnosti. Odgovor na to vprašanje pa je kompleksen. 

Iva Kosmos, Dijana Matković, Katja Kobolt.

Predvsem so govorile o pomenu izbire. Nima vsak možnosti, da si izbere svojo pot. Izbiraš lahko, če imaš za to dovolj dobro materialno podlago. Dve deklici si, na primer, obe želita postati baletki. Ena izhaja iz revne družine, druga iz družine, ki si to lahko privošči. Katera bo postala baletka? Ne samo, da morajo imeti starši dovolj denarja, da si privoščijo tečaje in opremo, imeti morajo tudi čas, da deklico vozijo na treninge. Razlike se poznajo tudi med študijem, na primer, če moraš delati, da se lahko preživiš, potem študij gotovo trpi. Lažje je, če imaš neko finančno stabilnost in oporo, potem se lahko v večji meri posvetiš študiju in se vključuješ še v kakšne obštudijske dejavnosti, si pridobivaš socialni kapital, ki je bolj pomemben, kot si radi predstavljamo. Težje je uspeti v čemerkoli, če nikogar ne poznaš in če tebe nihče ne pozna. In tukaj spet lahko poudarimo razliko med avtobiografijo in avtofikcijo: pisec avtobiografije govori iz priviligirane pozicije in govori kot nekdo, ki je tvorec lastne usode. Avtofikcija pa poudarja prav to, kako imamo včasih malo vpliva na lastno prihodnost, saj je pogosto možnost izbire pogojena s finančnimi sredstvi. 

Po tem pa se je večer obrnil k literaturi. Prišlo je deset avtorjev, ki so izdali svoja dela v zbirki Prišleki, in vsak je prebral en odlomek iz svoje knjige. Zanimivo je poslušati avtorje, ko prebirajo svoja dela, saj lahko besedilo vidimo v neki novi luči. Sploh pri poeziji, ki jo moramo na nek način začutiti, se to morda ne zgodi, ko jo beremo sami, ko pa jo nekdo prebere na glas se nas lahko bolj dotakne. 

Deset prišlekov in urednica.

Res sem uživala ob poslušanju vseh. Nekatere sem poslušala že kdaj prej, nekatere zdaj prvič. Nekaj del sem že prebrala, večine pa še ne. Vesela sem bila, da sem slišala Jureta Jakoba, ki je bral iz zbirke Učitelj gluhih, učenec nemih, ki mi je zelo blizu. Davorina Lenka sem prvič poslušala, ko je bral iz svoje zbirke kratkih zgodb Psihoporn, tokrat pa je bral iz romana Triger (oziroma iz Cone, ki je kot neko neobjavljeno spremno besedilo Trigerju). Z branjem pa me je zelo navdušila Katja Gorečan, ki je brala iz svojega novega romana Materinska knjižica. Pritegnila me je z doživetostjo v glasu in roman sem kupila ter tudi na mah prebrala. O njem sem že pisala na svojem IG profilu. 

Katja Gorečan: Materinska knjižica.

Sreda, 26. 10.

Ta večer pa so na kratko o svojih avtofikcijskih delih govorile tri avtorice: Ana Schnabl, Jedrt Maležič in Selma Skenderović. Z navdušenjem sem poslušala vse tri, saj sta Ana Schnabl in Jedrt Maležič moji priljubljeni avtorici, Selmo Skenderović pa sem šele spoznala, čeprav sem o njenem delu, Zakaj molčiš, Hava?, že brala. Vse tri so ne samo dobre pisateljice, temveč tudi dobre govorke. Izpostaviti pa moram Jedrt Maležič, ki bi mi lahko cel dan razlagala o neki brezvezni temi, pa se je ne bi mogla naveličati. Nekateri ljudje pač znajo. Po vsakem kratkem predavanju smo avtoricam zastavili tudi več vprašanj in odprle so se pestre debate, kar je res velik plus takih dogodkov.

Oder čaka na predavateljice.

Ana Schnabl svoje avtofikcijsko delo šele piše. V oktobrski številki revije Literatura je bil objavljen en odlomek, ki sem ga prebrala že pred njenim predavanjem. Ker sem vedela, da bo imela predavanje o avtofikciji, sem sklepala, da je tudi ta objavljeni odlomek avtofikcijski. Čeprav sem na tihem upala, da ni, ker si želim, da se kaj takega ne bi nikomur zgodilo. Avtorica sama je izpostavila, da o teh stvareh mora pisati, ker o njih ne more govoriti. In povedala, da je opazila, da se ji je spremenil slog pisanja, ko je od fikcije prestopila k avtofikciji. Tudi sama sem ob branju odlomka opazila, da je njen slog, ki je po navadi zelo obložen (kar ji mnogi očitajo, meni osebno je všeč), tukaj bolj neposreden. Kot da opisovanje izkušnje zahteva neko bolj stvarno govorico, ki ne odvrača pozornosti od tega, kar je napisano, ampak poudarja surovost gole izkušnje. Pri pisanju avtofikcije pa ne gre le za pisanje iz izkušnje, ampak tudi za pisanje iz neke obrobne pozicije in Ana Schnabl je povedala, da si ne želi biti zreducirana zgolj na to pozicijo s katere piše. Ne želi, da se o njej govori samo kot o žrtvi in da se to kasneje lepi na interpretacije njenih del, ki nimajo nič s tem. 

Ana Schnabl.

Jedrt Maležič je nadaljevala s tem, kako je avtofikcija v svojem izrazu direktna, oklestena odvečnih pridevnikov. Njen avtofikcijski roman, Težkomentalci, govori o njeni izkušnji zdravljenja v psihiatrični ustanovi. Kar se mi je vtisnilo v spomin je, ko je rekla, da je že takrat, ko se je zdravila in opazovala, kaj se dogaja okoli nje, razmišljala, da bi moral nekdo o tem napisati roman. Tudi ona govori iz neke pozicije podrejenosti in nemoči: Ana Schnabel piše o svoji izkušnji žrtve, Jedrt Maležič pa o izkušnji pacientke. V obeh primerih ti je na nek način odvzeta avtonomija. Je pa Jedrt Maležič spregovorila tudi o tem, kako se na avtofikcijska dela gleda kot na manjvredna, zgolj kot na neke "literarne selfije", čeprav so več kot to. Dobra avtofikcija zna iz osebne izkušnje izluščiti nekaj bolj univerzalnega, s čimer se lahko poistoveti več ljudi in tako daje glas tudi tistim, ki ga nimajo. 

Jedrt Maležič.

Selma Skenderović pa v romanu Zakaj molčiš, Hava?, ki je tudi nominiran za najboljši prvenec leta, preko protagonistke Have govori o izkustvu priseljenstva. Izpostavila je, da z romanom ne more govoriti v imenu vseh priseljencev, saj so vsi različni, izhajajo iz različnih ozadij in imajo različne izkušnje. Ona je predstavila samo en vidik, eno zgodbo ene osebe, mnogo pa je takih, ki so neslišane. Pravi tudi, da jo bralci pogosto sprašujejo, ali je vse v romanu res. Kot da ne bi želeli verjeti, da se takšne težke stvari lahko dogajajo, kot da bi radi slišali tolažbo, da je vse izmišljeno. 

Selma Skenderović.

Večer se je zaključil s pripovedovanjem. Katarina Nahtigal in Maša Budič sta pripovedovali iz knjig Materinska knjižica Katje Gorečan in zbirke kratke proze Ane Svetel Dobra družba: zgodbe o prevozih. Kakšen užitek je, ko nekdo predstavi knjigo na tak način. Bilo je, kot bi ti prijateljica na kavi govorila, kaj se ji je zgodilo. Prav tako sta odlično povezali odlomke iz obeh knjig, da bi bilo vse lahko tudi ena sama zgodba. Zelo prijeten konec večera. 

Pripovedovalki Katarina Nahtigal in Maša Budič.

Končni vtisi

Kaj naj še rečem, ko se mi zdi, da sem se že tako razpisala, pa vseeno nisem zajela vseh razmišljan in občutkov, ki so se mi porodili ob pogovorih, predavanjih, branjih in druženju. Nekaj sem že zajela, ko sem pisala o Materinski knjižici Katje Gorečan. Nekaj razmišljan o avtofikciji ter o razredni identiteti pa imam namen podati, ko bom pisala o knjigi Zakaj ne pišem Dijane Matković, ki jo moram še prebrati. V tem zapisu sem skušala povzeti dogajanje in strniti nekaj misli. Spoznala sem nov žanr, ki sem ga že brala, pa sploh nisem vedela, da je to to. V prihodnosti bom gotovo posegla po Annie Ernaux, saj je še ne poznam. Moj TBR seznam se je tako spet podaljšal za kar nekaj knjig in avtorjev.

Prepišno uredništvo je en krasen festival, kjer se imate priložnost srečati z avtorji, se z njimi pogovarjati in jih kaj vprašati. Sploh pa se je super družiti z drugimi knjižnimi molji in ljubitelji literature, se pogovarjati o knjigah ter deliti ljubezen do besede. Zraven pa seveda kaj spiti in prigrizniti. Hvala, Prepišno uredništvo, za te lepe dni!