Težka voda

 "Da bi bilo po hribih čim manj ivja in po dolinah čim manjkrat mraz. Hvala ti, z ljubeznijo, Pia." 

Anekdota

Posvetilo je avtorica Pia Prezelj v moj, takrat še čisto svež, danes pa ves podčrtan, izvod romana zapisala 7. junija 2023, na predstavitvi knjige v Cukrarni. To je bil en lep dogodek, ki mi je ostal v spominu. Kdo si ne bi želel, da bi bilo njihovo delo pozdravljeno na tak način - šampanjec, jagode, janeževi upognjenici, glasba in polna dvorana. V središču pa je bil pogovor z avtorico o knjigi, njenem prvencu. Kar je najbolj ostalo z mano tudi po tem, ko sem roman že prebrala in sem razmišljala o njem, je bila anekdota, ki jo je Pia delila v tem pogovoru. Če povzamem, je šla nekako takole: 

Pia je o tem, kaj si pod besedno zvezo "težka voda" predstavlja, vprašala osemletnega fanta. Ta ji je odgovoril, da si predstavlja, da neseš dve vedri vode in je res težko. 

Teža vode in teža spomina 

Težka voda se sliši nekako protislovno, ali celo kot oksimoron (spomni me na Prešernovo temno zarjo ...). Kljub temu, da ima voda lahko uničujočo moč, čemur smo na žalost priča v zadnjem mesecu, po navadi predstavlja nekaj gibkega, tekočega, neulovljivega, brezobličnega. V vodi ne čutimo teže, nasprotno, odrešeni smo je, lebdimo. 

Tema, ki je zame v romanu najbolj izstopala, je bila spomin. Tudi spomin je nesnoven, fluiden, spreminjajoč. V isto reko nikoli ne vstopimo dvakrat, je dejal Heraklit. Tudi v isti spomin se ne vračamo dvakrat - z vsakim ponavljanjem se kaj spremeni, če ne drugega, se spreminjamo mi, spominjajoči. Tako kot voda, je tudi spomin neulovljiv, ko ga želimo zgrabiti v pest, nam spolzi med prsti. A kljub temu nas lahko obteži. Kot bi celo življenjsko pot hodili z dvema težkima vedroma vode v rokah.* Tako je skozi življenje hodila Ida, glavna protagonistka romana, ki jo spomin počasi zapušča. Le eden ostaja kristalno jasen, tisti, ki je zaznamoval njeno življenje, najbolj sladek a najbolj boleč hkrati. Spomin, ki vzbudi tudi misli na to, kako bi lahko bilo. Spomin, s katerim na dan prihajajo obžalovanja, potlačene in skrite želje, neizživete sanje. 

Dve starki in duhovnik na podeželju

Roman me je s svojo tematiko zelo presenetil. Pia Prezelj je mlada avtorica, sicer najbolj poznana kot novinarka kulturne redakcije časopisa Delo, ki je za svoje novinarsko delo prejela tudi nagrado čuvaj/watchdog, kar ni kar tako. Zato sem si od romana veliko obetala, ampak nisem pa pričakovala, da se bo mlada pisateljica, ki se giblje po urbanem okolju, lotila pisanja o dveh ostarelih ženskah in duhovniku, ki živijo v majhni vasi na podeželju. 

Ida, glavna protagonistka romana, je starejša, pravkar ovdovela ženska. Njen mož, ki ni imenovan, se je "raztegnil čez gredico, čez peteršilj in čez korenje" in ostala je sama. Sprva se v svoji samoti upira žalosti, ki jo teži, a sčasoma podleže obupu. Na njenem vrtu je obilo sadežev, ki jih nihče ne bo pobral in bodo prepuščeni gnitju. Ida se pred vsem tem življenjem zapre v temo hiše. Njen spomin postaja vse bolj razdrobljen, ne samo, da se ne spomni besed za poimenovanje stvari, zaradi česar je vsa hiša opremljena z lističi, pozabila je, kako se stvari uporablja, čemu so namenjene. Kljub temu je spomin na mladost, ljubezen in hrepenenje, kristalno jasen. Ida se vanj potaplja in globlje kot gre, bolj njegova teža pritiska nanjo. Globlje kot gre, težje splava nazaj na površje. Ida in njen mož nikdar nista imela otrok in po vasi se je govorilo, da je "nerabna", vendar je resnica veliko bolj zapletena. In komu bo lahko povedala resnico? Nazadnje sprejme, da je dovolj, če jo končno, po vseh teh letih, prizna sama sebi. 

Idin umik v samoto skuša preprečiti Marta, prav tako vdova, na prvi pogled skrbna soseda, za katero se kasneje izkaže, da je imela svoje skrite (ali morda ne tako zelo skrite, kot si je mislila) razloge, da se je za Ido tako zavzela. Da bi jo zvabila nazaj v svet je vpletla celo duhovnika Lojzeta. Izkaže se, da so njihova razmerja bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled in da se je Marta v Idino življenje vpletla že dolgo pred tem, ko je zaskrbljeno potrkala na njeno okno. 

Nekaj sklepnih misli

O romanu Težka voda bi lahko še toliko napisala, ampak nočem izdati preveč. Želim si, da bi vas roman presenetil, tako kot je presenetil mene. Ne samo, da od avtorice nisem pričakovala romana o dveh ostarelih ženskah in duhovniku z vasi, temveč nisem pričakovala niti tega, da se bo zgodba zasukala kot se zasuka. Koliko je takih zgodb, kot je Idina, zamolčanih. In kako hitro odmislimo starejše ljudi, ki so odrinjeni na obrobje, kako jih imamo pogosto za "nerabne" v družbi - ne morejo več delati niti niso pridni potrošniki. 

Pia je na predstavitvi knjige povedala, da je nastanek zgodbe spodbudila smrt njene babice, saj se je takrat vprašala, kdo je ta ženska, ki je bila od nekdaj prisotna v njenem življenju, pravzaprav bila. Jo je sploh zares poznala? Koliko spominov je imela, ki so ostali samo njena skrivnost in to zato, ker se o toliko stvareh ni smelo govoriti? Idina podoba v družbi je bila popolnoma drugačna od njene resnice - predrugačena, da je ustrezala patriarhalnim predstavam o ženski, o tem, kakršna naj bi ženska bila. Tudi jaz zadnje čase veliko premišljujem o tem, kako sem vedno videla svojo babico, zdaj, ko pa je vedno bolj dementna, pa jo spoznavam drugače, saj govori zgodbe, ki jih prej nikoli ni, odstira neko plat sebe, ki jo je pred tem zakrivala. 

Ko smo že pri tem, a ni zanimivo, kako nas nekatere knjige najdejo ravno ob pravem času. Jaz v zadnjem obdobju veliko razmišljam o spominu, kar je seveda povezano z babičino napredujočo demenco. In roman Težka voda je temu mojemu razmišljanju dal še neko novo perspektivo. 

Rene Magritte: Memory, 1948

Težka voda je roman, ki vam ga res toplo priporočam v branje. Tematika se mi je zdela sveža in zanimiva, jezik Pie Prezelj pa gibek in neobtežen z okraski. Edino kar me je pri branju malo begalo, je bila razdrobljena forma pripovedi. Iz sedanjosti nenadno preskakuje v preteklost, prav tako hitro se menjajo tudi perspektive in sem se kdaj pa kdaj kar malo zmedla, ker nisem dojela, da ne berem več o Idi ampak o Marti, na primer. Sicer sklepam, da skuša forma posnemati Idin razkrajajoči se spomin, ampak vseeno sem se na trenutke malo lovila (no pa saj, Ida se je verjetno tudi). Kakorkoli že, verjamem, da bo Pia Prezelj še ustvarjala in se bo z vsakim delom samo še mojstrila. 

Opombe:

*Osemletniki so sijajni interpreti, sama te povezave ne bi naredila.