Zakaj ne pišem

 Knjiga Dijane Matković, Zakaj ne pišem, je zelo čustveno nabita, zato me ne čudi, da je požela takšen uspeh - mnogi bralci se s temi občutki lahko poistovetimo. Tudi mene je ob branju prevzel nek zanos in neka jeza zaradi lastne situacije. Iz tega se je rodil prvi del tokratnega zapisa na blogu. Že ko sem ga napisala sem imela občutek, da je preveč čustven in da v njem pravzaprav govorim samo o svoji situaciji ne pa zares o knjigi. Da jamram. Odločila sem se, da ga pustim stati, dokler se čustva ne umirijo in lahko na knjigo pogledam z večje distance. Še vseeno pa besedilo objavljam, ker je ... pristno? In ker verjamem, da moja situacija še zdaleč ni edinstvena. Če bi kdo želel z mano pojamrati na to temo, naj se kar javi. Če pa vam sploh ni do jamranja pa prvi del mirno izpustite. 

Mnenje o knjigi sem napisala v drugem delu bloga. Spoiler: ne strinjam se sama s sabo. 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Zakaj Sanja ne piše 

Ta knjiga mi je pomagala osvetliti težave, s katerimi se srečujem vsakič, ko se znajdem pred praznim prostorom Wordovega dokumenta in tisto neučakano utripajočo črto, ki me priganja, naj vendarle že zapolnim ves ta prostor. Kaj čakam, kaj je tisto, kar me ustavlja, upočasnjuje in vedno znova vrača na isto mesto, ko brišem že storjene korake? 

Gypsy Rose Lee

To je čustvo, ki ga nikakor nisem znala poimenovati, saj so se na njem naplastili številni dvomi. Knjiga Zakaj ne pišem to čustvo direktno poimenuje in opiše: sram. Ob tem spoznanju sem se, oborožena z novim vokabularjem, počutila opolnomočeno. Dobila sem nek nov zanos in odločnost, da se s tem sramom spopadem. Napišem to besedilo, napišem tudi tisto, s katerim se že dolgo poigravam v mislih. Poskusim. 

V knjigi sem si podčrtala in izpisala ogromno stvari. Velikokrat sem tudi kaj obkrožila in zraven napisala: ISTO. In čeprav si z avtorico ne delim izkušnje tujstva, ker moja starša nista priseljenca, lahko v najinem ozadju vidim številne podobnosti. Druži naju ekonomski razred, delavska družina, v kateri branje in pisanje ali kakršnokoli ustvarjanje niso bile videne kot delo. Učenje pri nas doma ni bilo vrednota. Takoj ko sem začela obiskovati srednjo šolo, torej ko sem lahko začela delati, je bila mantra: "moraš dobiti delavne navade". Kot da konsistentno učenje tega ne terja, kot da to ni delo samo po sebi. 

Seveda se je razvil občutek manjvrednosti in sramu, ko sem na faksu stopila v družbo dobro načitanih ljudi s široko splošno razgledanostjo in bogatim besednim zakladom. Težko mi je to napisati in mogoče se bo slišalo grdo, grobo, ampak zdelo se mi je, da seveda se lahko mami in očetu zdim pametna in razgledana, ampak v primerjavi s temi ljudmi, sem nič. Na faksu sem se bala vključevanja in se rajši držala bolj zase, čeprav sem razvila nekaj trajnih prijateljstev, ampak nisem pa imela poguma, da bi se kdaj izpostavila, da bi se bolj aktivno udejstvovala, recimo v študentskih glasilih ali na dogodkih, kot je Filozofski maraton. Kaj šele, da bi šla na izmenjavo. Strah me je bilo, da me bodo ljudje spregledali. Strah me je bilo, da v resnici ne pašem tja in da je moj študij v bistvu brezpredmeten: lahko pridem do diplome, kaj pa naprej? Nimam šans, da uspem. 

ISTO sem pripisala tudi k naslednji povedi: " Prvi napad panike je prišel ob koncu študija, kot prva ljubezen ali prvi orgazem: nova, žgečkljiva telesna senzacija" (str. 114). Ko sem na faksu zaključila zadnji zadnji izpit, sem celo pot do doma prejokala. Ko sem prišla domov, sem se sesula. Izgubila sem sapo. Namesto, da bi se veselila prihodnosti, me je bilo pred njeno nedoločenostjo groza. To, česar sem si želela, se mi je zdelo tako zelo daleč in tako zelo nedosegljivo. Ta občutek imam pogosto še danes, čeprav imam redno službo in to v panogi, v kateri sem si želela delati. Pa vendar ostajajo skrite sanje. 

Ko me kdo kdaj vpraša, ali si želim kdaj izdati knjigo, si ne upam odgovoriti, da ja. Ne upam na glas razmišljati o tej možnosti. Te želje se sramujem. Bojim se, da bom, če jo bom delila z drugimi, deležna zgolj posmeha. Pa se tolažim, da je Marcel Proust svojo prvo knjigo napisal, ko je bil star 42 let. Ampak jaz nisem Marcel Proust, ki je imel dovolj denarja, da je užival v lagodnem življenju. Ni mu bilo treba skrbeti za to, kako si bo plačal streho nad glavo. Jaz pač moram. In skrbi me, da če ne bom pisala zdaj, se bo moja ustvarjalna žilica dokončno izsušila v vsakodnevni "kuća-posao" rutini. 

Ko razmišljam, kaj je torej moj cilj, se vrne stara mantra: "moraš dobiti delavne navade". Pisati pogosto, pisati več, pisati kar mi pride na pamet, pisati ideje, okruške, skice. Pisati, tudi če je nedodelano, nepopolno. Začeti. Ker nekje je treba. 

V enem izmed zapisov o knjigi Zakaj ne pišem sem prebrala, da bi bila avtorica lahko bolj pozitivna, optimistična glede nekaterih stvari. Meni pa se zdi ravno nasprotno. Vsakdan smo bombardirani s toksično pozitivnostjo, ki jo razglašajo neki kvazi lifestyle guruji, za katere se mi včasih zdi, da bolj kot kogarkoli drugega, želijo v vsevednost vesoljnih energij, ki delujejo v tvoje dobro, tudi če tega ne vidiš, prepričati predvsem sami sebe. Všeč mi je bilo, da sem skozi branje začutila avtoričino jezo. Mislim, da bi morali biti pravzaprav še bolj jezni. Jeza ni negativno čustvo - njene posledice so lahko negativne, ampak lahko pa postane gonilo za spremembo. Zakaj bi pristali na to, da "je vse za nekaj dobro" - ne, nekatere stvari niso dobre, nekatere stvari so samo slabe. Pika. 

Včasih je dobro in konstruktivno da pogledamo tisto najbolj umazano plat, ki je ne želimo videti. Dobro je, da nas pretrese. Dobro je, da nas razjezi. In zakaj bi nas avtorica tolažila, da navsezadnje ni vse tako črno, zakaj bi s tem odvzela težo vsemu temu, kar je napisala? 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

O knjigi Zakaj ne pišem

Zakaj ne pišem je avtofikcijsko delo, kar pomeni, da se avtoričine izkušnje mešajo s fiktivnimi elementi in sama se pravzaprav nisem spraševala, kaj se ji je resnično zgodilo in kaj je izmišljeno. Kljub temu, da se o delu govori kot o romanu in da je bilo nominirano za kresnika, bi sama prej rekla, da gre za esejistiko, saj se avtoričini spomini prepletajo s teorijo in odlomki iz del drugih avtorjev. Navaja predvsem znane pisce avtofikcije, od nobelovke Annie Ernaux do mladega francoskega avtorja Edouarda Louisa. Vidi se, da je tematiko, o kateri piše, dobro proučila, bralci pa dobimo še kakšen naslov za naš tbr seznam. 

Naslovnica

 Knjiga je napsana zelo dostopno, slog je preprost in izčiščen, brez okraskov, kljub temu pa branje ni suhoparno, saj imajo besede močan čustveni naboj. To se mi zdi hkrati prednost in slabost. Prednost zato, ker je, po mojem mnenju, na ta račun knjiga dobila veliko (navdušenih) bralcev in za trenutek odprla debato o razrednem vprašanju v kulturni sferi. Slabost pa zato, ker v tem čustvenem vznesenju hitro pozabimo, da pa vendarle ne moremo vsega zvesti na problem družbenega razreda, ampak vlogo igrajo še številne druge okoliščine, nenazadnje tudi čisto osebnostne lastnosti posameznika. Ne glede na vse, se je avtorici uspelo prebiti in je tudi veliko vložila v promocijo romana. Uspeh knjige je vedno bolj odvisen tudi od angažmaja avtorja in marsikdo ni pripravljen na javne nastope, intervjuje itd. Verjamem, da je to zelo naporno in da se ni lahko izpostaviti kritikam, ki ne letijo le na to, kar poveš, temveč tudi na to, kako to poveš, kako izgledaš ... mene je že samo na IG strah, da me kdo ne mara (in sigurno me kdo ne, nič narobe). 

  Kar sem opazila šele kasneje, po pogovoru o knjigi z različnimi bralci (z nekaterimi smo se strinjali bolj, z drugimi manj), je bilo to, da je pripoved naravnana kot "samo jaz proti svetu". Ker gre za avtofikcijo ne vemo, kolikšen del pripovedi temelji na dejanjskosti. Niti ni moj namen, da bi želela potrditi ali ovreči avtoričino zgodbo. Vendar pa se mi ne zdi nepomembno omeniti, da do uspeha redkokdo pride sam in da ni nepomembno v katerih krogih se giblješ. Moje izkušnje so take, da so nam ljudje pravzaprav bolj naklonjeni in pripravljeni pomagati, kot si mislimo. To, da nekam ne pašemo, je največkrat v naši glavi in nam preprečuje, da bi se vključili - ni to, da nas drugi ne bi želeli sprejeti. In na tem mestu bi tudi jaz zdaj popravila svojo izjavo iz zgornjega zapisa - ja, avtorica bi lahko bila bolj optimistična. Seveda, marsikaj v sistemu, v katerem živimo, je gnilo. Ampak ena vrsta upora proti temu bi lahko bila sodelovanje in medsebojna pomoč, namesto tega, da se vsak bori zase. 

 Malo sem razmišljala tudi o tem, kako se knjiga umešča med druga avtofikcijska dela, ki sem jih brala. Na misel so mi prišle Opraviti z Eddyjem že omenjenega Edouarda Louisa, Proustov cikel Iskanje izgubljenega časa in pa Materinska knjižica Katje Gorečan, ki je bila skupaj z Zakaj ne pišem nominirana za nagrado kresnik. Intuitivno je namreč ne bi povezala s temi deli - če bi omenjena dela brala ne da bi vedela, da temeljijo na avtorjevi oziroma avtoričini izkušnji, to ne bi vplivalo na sporočilo prebranega in na to, ali gre za dober roman ali ne. Pri Zakaj ne pišem pa je drugače - za razliko od preostalih omenjenih del sem imela pri branju občutek, da ne gre za roman, ampak za stvarno literaturo, ki mi želi predati neko teorijo in me prepričati o njeni veljavnosti. Pri tem pa izkušnje, ki jih opisuje avtorica služijo temu, da podprejo njeno tezo o pomenu razredne neenakosti v kulturi. Če bi knjigo brala še enkrat, bi se je lotila z večjo distanco in bolj kritično. 

 Ko potegnem črto, se mi knjiga ne zdi slaba. Mislim, da odpira pomembno tematiko, ampak da kljub vsemu preveč zvede na en sam odgovor - razred - medtem ko na vprašanje "zakaj ne pišem" ni mogoče odgovoriti tako enoznačno. Sicer sem se z napisanim zelo lahko poistovetila in me je knjiga zato zelo potegnila, prebrala sem jo na mah, si ogromno podčrtala in izpisala. Moje navdušenje je očitno v prvem zapisu in upam, da je knjiga še koga navdišila in spodbudila, da začne pisati. Kljub temu, da avtorica pravi, da je njena izkušnja izkušnja mnogih, in da se v tem zelo hitro vidiš, se mi ne zdi tako brezupno, vsaj za nas, ki imamo dober dostop do izobrazbe in pravzaprav zelo veliko možnosti. Nenazadnje je prav ona primer, ki to dokazuje.